Prostovoljstvo ti da ogromno

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Editors Choice / nedelja, 31. maj 2020 / 08:31  

To spoznava tudi Simon Žerjavič, prostovoljec v Medgeneracijskem centru Kranj, kjer pomaga pri izvedbi počitniških aktivnosti za otroke. Prostovoljstvo mu daje občutek osebne vrednosti in potrditev na novi življenjski poti, na katero je zakorakal brez odvisnosti od drog.

»Zagotovo drži, da kot prostovoljec veliko več dobiš, kot daš. Prostovoljstvo ti prinese ogromno izkušenj na različnih področjih pa tudi občutek, da si za nekoga pomemben, vreden, da se nekdo ob tebi dobro počuti in obratno. Težko je opisati, kaj vse občutiš – predvsem tisto toplino pri srcu,« pravi Simon Žerjavič, prostovoljec v Medgeneracijskem centru Kranj (MCK), s katerim smo se pogovarjali ob Tednu prostovoljstva, ki ga obeležujemo med 25. in 31. majem.

Simon je v MCK, ki sodi pod okrilje Ljudske univerze Kranj (LUK), sprva pomagal pri administrativnih delih. »Postoril sem kaj za računalnikom in po hiši, ko je bilo treba pripraviti prostore za izvedbo delavnic.« Sedaj pomaga predvsem pri izvedbi počitniških aktivnosti za otroke. »Delo z otroki mi ogromno pomeni. Nikoli prej nisem delal z njimi. Všeč mi je njihova igrivost, toplina, iskrenost. Lepo je, ko te objamejo in rečejo 'učitelj', te poslušajo, ko jim kaj poveš. No, enkrat bolj, drugič manj,« je pristavil v smehu.

V integracijskem programu

Med počitnicami tako dva- do trikrat tedensko po osem ur preživi z otroki v MCK. »Če bi bilo možno, bi bil tam še pogosteje, vedno pridem z veseljem. Vendar pa sem vključen v integracijski program stanovanjske skupine Katapult, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo Gorenjska – enota Kranj. Včasih sem namreč imel probleme z odvisnostjo od drog,« nam je zaupal 31-letni Mariborčan, ki ga je življenje pred 14 meseci pripeljalo v Kranj. »Katapult ima prostore na Sejmišču, v stanovanjski skupini nas je šest. V vzhodni Sloveniji ni takih programov pa tudi sicer je bolje, da zapustiš svoje okolje, ki zna biti rizično. V okviru Katapulta imamo vsak dan program od 8. do 16. ure. Imamo različne skupine, kuharske delavnice, izlete, delo na vrtu, obravnavajo nas psihoterapevti in socialni delavci, ki stremijo k temu, da nas na življenje pripravljajo na način, da so najpomembnejši odnosi ter stik sam s sabo in z drugimi, s čimer se strinjam tudi sam. Za dvakrat tedensko smo pa dogovorjeni, da lahko opravljamo prostovoljno delo.«

Simon se je sprva v prostovoljstvo podal predvsem zaradi pravice do finančnega dodatka za prostovoljce, ki so prejemniki denarne socialne pomoči. Sam jo namenja za plačilo programa. »Na začetku mi je bil glavni povod za prostovoljstvo sto evrov dodatka, da sem lažje prišel skozi mesec. Bi pa poudaril, da mi to že dolgo ni več glavni motiv, sedaj bi se v prostovoljstvo vključil tudi samovoljno.«

Med spretnosti, ki jih je pridobil preko prostovoljstva v MCK, uvršča tudi sposobnost usklajevanja in sodelovanja s kolektivom. »Tudi to mora človek usvojiti. Pred glavnimi počitnicami se srečamo, da se uskladimo, naredimo načrt. Všeč mi je, da smo lahko tudi sami predlagali kakšno delavnico in jo izpeljali. Jaz sem, na primer, organiziral lov za zakladom v kanjonu Kokre. Ob lanskem prvem maju smo na Joštu imeli stojnico in delili letake za LUK in medgeneracijski center, vključili so me tudi na Parado učenja, ki je potekala na Slovenskem trgu. To mi pomeni potrditev, da so zadovoljni z menoj.«

Otroci ga imajo zelo radi

Direktorica LUK Mateja Šmid nam je zaupala, da imajo Simona otroci zelo radi. »To precej pove o njem samem. Do otrok je spoštljiv, prijazen, zelo dobro jih vodi. Do dela z njimi je odgovoren, sodelovanje z njim nam je v veselje. Poleg tega je Simon zanimiva, srčna in razmišljujoča oseba, ki je v življenju sprejela pomembne odločitve za bolj zdravo življenje, kar osebno zelo cenim,« je pojasnila, zakaj nam je predlagala prav njega. Povedala je tudi, da so lani imeli kar 65 prostovoljcev, ki so opravili 1036 prostovoljskih ur pri izvajanju aktivnosti in 1334 ur drugega dela (pomoč v administraciji, učna pomoč, pomoč pri počitniških aktivnostih). »Zanimivo pa je, da je tako malo prostovoljcev iz vrst upokojencev. Prepričana sem, da imajo veliko znanj in spretnosti, ki bi jih lahko prenesli na mlajše, npr. med počitniškimi aktivnostmi. Ker se te bližajo, vabimo vse, ki želijo pomagati pri izvedbi, da nam to sporočijo,« je dodala.

Simon si želi, da bi bil v letošnje počitniške aktivnosti še bolj vpet kot doslej. Ker je sedaj za njim že eno leto sodelovanja v programu Katapult, je že zaprosil, da bi v MCK odhajal pogosteje – morda trikrat ali štirikrat tedensko. »Morda bom stopil v stik tudi z Zvezo prijateljev mladine Maribor in jim ponudil pomoč pri letovanjih. Nanje sem kot otrok zelo rad odhajal tudi sam. Z največjim veseljem bi pomagal pri izvedbi,« je povedal.

Po poklicu je turistični tehnik in razmišlja tudi, da bi med programom opravil splošno maturo, saj ga mika študij razrednega pouka. »Razmišljam tudi, da bi se v MCK ponudil za izvajanje učne pomoči,« je povedal Mariborčan. Letos je že opravil izpit za nogometnega sodnika, in če ne bi bilo epidemije, bi se že lahko preizkusil v tej vlogi. V načrtu ima tudi opravljanje vozniškega izpita.

Končno na pravi poti

Sčasoma se želi postaviti na svoje noge. »Programa ne želim zapustiti prehitro. Nekateri uporabniki so to storili čez noč, misleč, da so pripravljeni. Prehod mora biti postopen, da ne bo vse skupaj preveč stresno in nepredvidljivo, stvari morajo biti v ravnovesju,« je poudaril.

Simon se je z odvisnostjo boril precej let. »Že v najstniških letih, po koncu osnovne šole, se je začelo s travo in alkoholom, pri 18 letih je pa prišlo še kaj hujšega. Potem je prišlo do te točke, da sem se vključil v metadonsko terapijo. To se je vleklo kar nekaj let, sem pa v sebi vedel, da to ni prava pot.« Kot pravi, je v boju z odvisnostjo potrebne veliko volje in energije. Kar štirikrat je bil na zdravljenju na psihiatrični kliniki v Ljubljani. Že po prvi, šesttedenski terapiji je bil prepričan o svoji zmagi. »Imel sem motivacijo in bi dal roko v ogenj, da je bilo dovolj. Vsakič sem poskusil malo drugačen pristop. Zdaj, po zadnji terapiji, ki sem jo po treh mesecih in pol končal marca lani, imam pa res tisti notranji občutek, da sem na pravi poti in da sem staro pustil za sabo,« je optimističen.