Cadiz, Barcelona in slovo

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Izleti GG / torek, 26. maj 2020 / 23:19  

Z Ansamblom Saša Avsenika in Folklornim društvom Bled od Savone do Lizbone (6)

V Lizboni so naši popotniki ostali zasidrani praktično dva dni. Po izplutju pa so pot nadaljevali proti Španiji, natančneje Cadizu.

Cadiz je mesto z edinstveno lego na ozkem kosu kopnega, obdanega z morjem. Gre za andaluzijsko mesto z obilico privlačnih razgledov in dobro ohranjenimi zgodovinskimi znamenitostmi. Poleg tega je mesto prepredeno s parki, kjer uspevajo eksotične rastline, vključno z orjaškimi drevesi, ki jih je v Španijo pripeljal Krištof Kolumb. Pogačnikova sta v mestu videla kar nekaj zanimivih stvari, zagotovo pa si bosta zapomnila vrvež na ribji tržnici, polne stojnice in glasne prodajalce; šla sta tudi mimo spomenika znane pevke in plesalke flamenka Antonie Gilabert Vargaz (1925–1975).

Iz Cadiza so potem nadaljevali plovbo proti Barceloni, kjer so se ustavili le za kratek čas, potovanje pa se je zaključilo v Savoni v Italiji. 

Barcelona je ena tistih evropskih prestolnic, ki jo večina turistov, ki se odločijo, da bodo obiskali evropska mesta, umesti zelo visoko na seznam izbranih. Tu sta se Francka in Franci Pogačnik odpravila le do Kolumbovega spomenika, preostali člani FD Bled pa so si ogledali mesto. »V Barceloni smo bili že leta 1996 s FS Bled, ob 50-letnici skupine. Midva sva jo obiskala še na prvem križarjenju, kar pa je bilo že pred osmimi leti. Zato sem se odločil, da skočiva do spomenika Krištofa Kolumba in tako pospremiva še dve gospe, ki si nista upali sami v mesto. Z vrha spomenika, kamor te na razgledno ploščad popelje dvigalo, se odpre lep pogled na mesto. Ogledala sva si še repliko Kolumbove ladje, potem pa se odpravila nazaj na našo ladjo.« V Barceloni sta se Pogačnikova poslovila tudi od kolesarjev, kasneje v Savoni pa še od drugih prijateljev, z željo, da se še kdaj vrnejo.

Pogačnikovima je križarjenje kot potovanje všeč, ker je drugačno. »Preseneti te sama organizacija na ladji: od hitrega vkrcavanja, dobre kontrole pri vstopu na ladjo in odhodu z nje, brezhibne postrežbe, neverjetne prijaznosti sobaric, natakarjev in tudi vodstvenega kadra. Natakarji so izjemno spretni in delovni. Vzamejo si čas za gosta. Nam je naš celo zapel ter nam zaupal, da je doma iz Hondurasa in ko bo zaslužil dovolj denarja, bo doma odprl restavracijo. Do sedaj sva bila štirikrat na križarjenju in vsako je bilo nekaj posebnega.« Franci svetuje, da si mesta ogledate sami. Doma se že malo pozanimajte, kaj preberite o mestu, v pristanišču poiščite taksi, vendar ne sedite kar v prvega, malce se vseeno sprehodite proti mestu. »Potem s taksistom barantate za dobro ceno, pa čeprav v polomljeni angleščini. In vas bo zapeljal po mestu in vam ga predstavil. Eni so že prav ''zverzirani''. Samo na uro odhoda križarke je treba paziti. Nam se je dogajalo, da so kasneje zamudniki prihajali na ladjo s hitrimi čolni.« Doda še, da jima bo v veliko veselje, če jima bo le zdravje dopuščalo in se bo koronasituacija unesla, da bosta še lahko okusila to drugačnost – čarobnost popotovanja. (Konec)