Opazno neopazen zelenko

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 13. maj 2020 / 22:14  

Lisec (1653 m n. m.) – Zeleni stožec, ki ga zaradi skromne višine in lepega grebena v ozadju le redko kdo obišče. No, obiščejo ga tisti, ki iščejo mir in tišino.

Greben Bohinjsko-Tolminskih gora je greben, ki me zvabi vsakih nekaj let. Enostavno je lep, romantičen, za dušo. Vedno, ko sem do sedaj hodila po grebenu, sem pred Črno prstjo pogledovala na zelen, z ruševjem poraščen greben, na koncu katerega je Lisec. Na planini Za Liscem stoji Orožnova koča, prva koča Slovenskega planinskega društva, ki letos obeležuje 125-letnico. Pa obiščimo znameniti zeleni stožec nad Bohinjsko Bistrico.

Izhodišče vzpona je vas Ravne. Iz vasi nadaljujemo še kakšen kilometer naprej, dokler na levi strani ne zagledamo smerokaza za Črno prst in Orožnovo kočo. Na primernem mestu parkiramo. Z makadamske ceste se strmo navzgor požene rahlo razdrapana steza, ki hitro pridobiva višino. Kmalu se steza usmeri izrazito desno in v vzponu preči gozdno pobočje, potem pa se zopet usmeri skoraj naravnost navzgor in nas pripelje do makadamske ceste. Nadaljujemo desno, približno pet minut, ko nam da smerokaz vedeti, da moramo zaviti levo, ponovno strmo skozi gozd. Pot je spet razdrapana, v mokrem neprijetna, mastna. Približno na polovici zavije precej levo, nato pa zopet desno. Kmalu pred seboj zagledamo Orožnovo kočo na planini Za Liscem, ki so jo slovenski planinci postavili že leta 1894, torej leto dni po ustanovitvi društva. Med drugo svetovno vojno je bila požgana, pred leti pa obnovljena.

Od koče sestopimo do stare sirarne in po zeleni dolinici, mimo vodnega bajerja. Usmerimo se na zgornjo, levo stezo in precej hitro bomo naleteli na obledele stare markacije, ki so nekoč vodile proti Črni prsti. Vzpnemo se mimo skal, ko steza začne zavijati v desno. Na drevesu opazimo tudi rdeče trakove, ki bodo naši smerokazi. Pri velikem balvanu, iz katerega rastejo drevesa, nasproti pa je nekaj podrtih smrek, zavijemo levo. Vidimo tudi trakec. Od tod dalje je vzpon orientacijsko nezahteven, kljub temu da hodimo po uradno neoznačeni stezi. Ponekod precej zaraščena steza poteka skozi »žbunje«, kot rada rečem. Skratka, okoli steze je precej gostega zelenja, zanimiva flora, z ogromno cvetja. Pot z vsakim višinskim metrom postaja bolj strma. Ko pridemo ven iz gozda, je okolica še vedno obdana z bujnim zelenjem. Prečimo v levo, nato pa zavijemo desno pri velikih kamnih, ki so se sredi tega zelenja vzeli od ne vem kod. Na vrhu kamenja pot zavije desno, kjer ob pravilnem letnem času zagledamo alpsko možino.

Do sedla nas loči še nekaj minut. Na sedlu se obrnemo desno in nadaljujemo naprej po grebenu. V spodnjem delu se steza močno povzpne, nato pa strmina popusti. Hodimo po grebenu, večinoma po desni strani. Tik pred vrhom malce izgubimo višino, potem pa se strmo po travah povzpnemo do vrha.

Lisec nagradi z zanimivim razgledom, saj verigo Spodnjih bohinjskih gora gledamo iz povsem druge perspektive. Ko pogledamo proti grebenu, je na naši levi Črna prst, pred nami greben Kozji rob, ki se dotika Spodnjih bohinjskih gora. Desno je prepadni Četrt, pa Konjski, Poljanski ter Matajurski vrh. Naj omenim, da tukaj raste tudi alpska možina, le pravi čas moramo ujeti.

Ko se ozremo proti Bohinjski Bistrici, se pred nami razprostre kraljestvo Triglava. Sestopimo po poti vzpona, a se ustavimo še v Orožnovi koči, kjer je za planince vedno odlično poskrbljeno. Oskrbnik Franci mi je zaupal, da se koča odpira ta teden v petek, 15. maja, neprekinjeno pa bo odprta od 13. junija pa vse tja do sredine septembra.

Nadmorska višina: 1653 m
Višinska razlika: 862 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5