Vlog na odru ni igral, ampak jih je živel

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 26. marec 2020 / 23:13  

Sredi prejšnjega tedna nas presenetila žalostna vest, da se je z gledališkega odra in izpred filmske kamere za vedno poslovil igralec Peter Musevski. Od leta 2003 stalni član igralskega ansambla Prešernovega gledališča je ustvaril številne nepozabne vloge. Kranjska publika ga je vzela za svojega.

Kranj – Njegova zadnja gledališka vloga je bil lik starejšega Prešerna (očeta) v predstavi Dr. Prešeren v Prešernovem gledališču, katerega stalni član je bil od leta 2003, ko je bližje svojemu domu v Ljubljani prišel iz SNG Nova Gorica. Na novinarski konferenci nekaj dni pred premiero sredi decembra je o tem, kako se loteva svojega lika, povedal, da mu je Marinka (umetniška vodja gledališča) rekla, naj najde pesnika v sebi. »Nikol nisem maral poezije in dvomim, da jo bom čez noč vzljubil, vem pa, da bom našel pesnika v sebi, ker vem, da ga imam. Kdo ve, mogoče bi brez plače in na cesti tudi sam pisal dobro poezijo,« je dejal; da v prvi vrsti išče resigniranega pesnika, ki se mora do premiere naseliti vanj. In tak, nesrečen in zamorjen, kot sem v časopis zapisal po predstavi, je Petrov starejši Prešeren tudi bil. Tako je razumel in ustvarjal vloge, ki jih v njegovi, čeprav prerano prekinjeni, a vendarle skoraj trideset let trajajoči karieri, ni bilo malo.

V Prešernovem gledališču, kjer majhnost ansambla od vseh igralcev zahteva konstanten angažma skozi vso sezono, je v 17 letih odigral vrsto tako manjših kot večjih vlog: Ojdipusa v Kralju Ojdipusu, Chancea v igri Gospod Chance (Being there), Norca v Kralju Learu, berača Tomaža v Rokovnjačih, Seppa Pri Hlevarjevih, Lauterbacha v drami Teror pa tudi enega izmed otrok v Kdo je napravil Vidku srajčico, če naštejemo le nekatere od številnih likov, ki jih imamo v spominu. Nepozaben je bil v drami Prečkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici estonskega dramatika Jaana Tätteja v režiji Andreje Kovač (od petka si jo lahko ogledate tudi na YouTubu). Odtlej bi si težko koga drugega predstavljali v vlogi čudaškega samotarja Oswalda. »Peter je bil tokrat preprosto nedosegljiv, lahko bi rekli v vlogi, pravi zanj, ki jo je (po številnih na kožo pisanih vlogah v filmih) tokrat dočakal tudi v gledališču. Odštekan samotar srednjih let, neke vrste gozdni Joža, daleč proč od civilizacije, a vendarle v mislih in dejanjih še kako zraven, je bil v Petrovi igri prav tak, kot bi si ga predstavljali tam nekje sredi estonskih gozdov. Odrski Oswald je bil v vseh elementih igre čisti presežek,« smo leta 2008 zapisali v Gorenjski glas.

Znal je začutiti značaje, ki jih je igral

Peter Musevski je igral v številnih filmih, nagrajenih na najpomembnejših svetovnih festivalih. Bil je priljubljen igralec režiserja Damjana Kozoleta, sodelovala sta kar v sedmih celovečernih filmih (največji odmev so dosegli Delo osvobaja, Rezervni deli in Slovenka), leta 2001 pa je upodobil Ivana (za vlogo prejel tudi vesno za glavno moško vlogo) v filmu Jana Cvitkoviča Kruh in mleko, ki je prejel zlatega leva prihodnosti v Benetkah in bil slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Prav tako je bil vedno v igralskih zasedbah filmov Vinka Möderndorferja.

Zdi se, da mu je bil lik malega človeka v filmih usojen. A liki, največkrat so to ljudje s socialnega dna, obstranci in posebneži, so v podobi in igri Musevskega v filmih vedno pustili poseben pečat – da ta navadni človek sploh ni majhen, ampak je v svoji drugačnosti še kako viden in v družbi, v kateri živimo, tudi pomemben. Širše gledalstvo ga je spoznavalo tudi v televizijskih žanrsko različnih nadaljevankah.

Če je njegova filmska podoba, lahko bi rekli, postala stereotip za to, kakšen je slovenski mali človek, pa se je Peter v gledališču srečeval z zelo različnimi vlogami – od kralja do norca – in jih vselej poskušal na odru živeti na polno, take, kot so. Takole je povedal pred desetimi leti, ko je prejel nagrado Prešernovega sklada, v intervjuju za Gorenjski glas: »Ljudje imamo tako ali tako več plasti v sebi. Tak občutek imam, ko gledam ljudi, ki gojijo neki svoj značaj, za katerim vseskozi trdno stojijo in ga neprestano predstavljajo. Zase pa imam občutek, da sploh še nisem našel nekega svojega karakterja. Najbrž zato, ker zelo rad vstopam v različne vloge. Mogoče imam v sebi neko empatijo, da hitro, vsaj površinsko, začutim druge značaje. Tega si sicer ne znam razlagati, ampak takoj dobim neko nit, ki me poveže s posameznim likom, na katerem potem delam, da je ta čim bolj živ. In gledališče je prav to, da imam opravka z različnimi liki, značaji, avtorji, ansambel je majhen in ne moreš delati filmskega castinga. Vzeti moraš lik, ki ti je namenjen, in se z domišljijo in s pomočjo režiserjev in dramaturgov potopiti vanj. V filmu pa imaš opravka s slovenskimi liki iz sedanjosti. Ti so nam nekako bližji, mar ne?«

Peter Musevski je v svojem 55. letu odšel mnogo prezgodaj, kot zadnji lik, ki ga je upodobil na kranjskem odru. Tako kot Prešeren bi nam tudi Pero (kot ga je klicala gledališka in filmska srenja) lahko še veliko dal tako v gledališču kot na filmu. In obiskovalci Prešernovega gledališča smo ga imeli radi. Bil je naš človek, tako kot tolikokrat omenjeni pesnik.