Knjižnica barona Žige Zoisa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. marec 2020 / 11:29  

»Žiga Zois je imel v lasti najsodobnejšo zasebno knjižnico na Slovenskem na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Zbirka je bila neposredno vpeta v lastnikova razsvetljenska prizadevanja za znanstveni, kulturni in gospodarski napredek Kranjske in v njegovo vodstvo slovenskega preroda. Zois je večino knjig kupil med svojim dvajsetim in petdesetim letom, proti koncu življenja pa so se njegovi nakupi zmanjšali zaradi denarnih težav. Knjige so bile shranjene v posebej izdelanih omarah v drugem nadstropju palače na ljubljanskem Bregu. Zanje so v različnih obdobjih skrbeli baronovi tajniki Blaž Kumerdej, Jožef Schober, Jernej Kopitar in Jakob Zupan. Knjižnica je bila večkrat popisana (1782, 1804, 1821), posebej pa so popisali zbirko slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov (1797, 1810). Leta 1823 je večji del Zoisove knjižnice za 7000 goldinarjev odkupila država za licejsko knjižnico v Ljubljani: danes je v Narodni in univerzitetni knjižnici identificiranih 2296 naslovov v približno 5000 zvezkih …«

Tako piše v besedilu, ki so ga v NUK pripravili za medije pred odprtjem razstave o Zoisovi knjižnici. Odprli so jo 15. oktobra 2019, na ogled pa je še do 26. aprila 2020. Naj mi bo dovoljeno nekaj stavkov o tem, kako sem jo doživel podpisani. Ob branju gornjih vrstic sem se spomnil na Cojzovo hišo na Bregu, v kateri sem večkrat obiskal svojega žirovskega rojaka, arhitekta Vlasta Kopača. V začetku marca pa sem si končno ogledal tudi razstavo v NUK. Velika čitalnica te knjižnice je bila v študentskih letih moj drugi dom, zlasti tisto zimo, ko sem se vanjo zatekal iz slabo ogrevane študentske sobe. Po daljšem času sem spet pritisnil na znamenito kljuko na vhodnih vratih, se vzpel po slovitem stopnišču, vstopil pa v dvorano, ki je ravno nasproti vhoda v veliko čitalnico. Vstopim in se skoraj ustrašim. Kot bi vstopil v grobnico. Tema, diskretno osvetljene so le knjige v steklenih vitrinah in napisi na stenah. Te knjige so res kultne. Svoj čas so jih brali učenosti željni Kranjci, Zois jih je rad posojal in celo podarjal. Zdaj so relikvije, ki pričajo, da smo bili že pred dvesto leti kulturni narod, Zoisova knjižnica pa »središče razsvetljenske kulture na Slovenskem«. Tak je podnaslov razstave in monografije. Glavna avtorja obeh sta doktorja Sonja Svoljšak (NUK) in Luka Vidmar (ZRC SAZU). Ta zapis naj služi tudi kot vabilo na ogled razstave in hkratni obisk našega osrednjega knjižnega hrama.