Tudi bogastvo ni vse

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. marec 2020 / 07:42  

Andreji se je življenje postavilo na glavo, ko so pri vratih pozvonili policisti in povedali, da se je oče ponesrečil z motorjem. In umrl. Njegova sopotnica pa je preživela. Še prej pa je pijan kot mavra zbil kolesarja.

Predstavljajte si povprečno slovensko družino, v kateri je na videz vse, kot mora biti: ljubeča in skrbna mama, uspešen oče, ki poskrbi za vse, kar je treba, dva pridna otroka, urejena hiša, garsonjera v enem od novejših blokov na slovenski obali, točneje v Izoli.

»Ko je mama izvedela za očetovo sopotnico, se je sesula. Bolj kot očetova smrt se je je dotaknila novica, da je imel oče na enotedenskem motorističnem potovanju ob sebi drugo žensko. Doživela je živčni zlom, pod nujno so jo sprejeli v bolnišnici. Čez noč sem morala odrasti. V prvem letniku na fakulteti sem postala odgovorna tako za očetov pogreb kot mamino bolezen in brata, ki je imel komaj dvanajst let. Za povrh sem se morala truditi, da nisem zanemarjala študija kemije, ki tudi ni bil med lažjimi.

Morda se bo kdo med mojo samoizpovedjo spraševal, zakaj sem tako odkrita, brez dlake na jeziku. Veste, udarci, ki sem jih pri dvajsetih doživela ne po svoji krivdi, so bili tako hudi, da sem s časom spoznala, da je le resnica tista, ki me lahko osvobodi, ki mi ne prinaša novih travm. Tako in tako pa mi je ves čas šlo na bruhanje ob misli, kako zlagano življenje smo nekoč imeli.

Mamino zdravljenje je trajalo več mesecev, za kakšen teden se je potem vrnila domov, a se je vedno znova vračala v zavetje štirih belih bolnišničnih sten, kjer se je počutila varno. Ni skrivala svoje obsedenosti s spolnostjo. V njeni omari je bilo vedno več ''dildov'', na vrata pa so trkali različni rosno mladi ''vedeževalci'', ki so ji z dlani – ali pa od kod drugod – prerokovali prihodnost. Denarja smo imeli dovolj – vsaj to, tako da ni imela težav s plačilom. Sosedje so nas obrekovali, se nam posmehovali in tudi žalili. Če se jim je mama na začetku zaradi očetove ljubice smilila, so jo po tem, ko je počela neumnosti, obsojali, češ saj ni čudno, da je lovil druge ženske, ko pa je Tilda še slabša od njega! Še dobro, da takrat nisem imela resnejše zveze, saj bi zaradi vsega, kar sem doživljala, propadla.

Predstavljate si, kako mi je bilo: med tednom sem se vsak večer po predavanjih vračala zaradi bratca domov, poskrbela zanj, za njegove šolske obveznosti. Še dobro, da je v bližini živela očetova sestra, ki mu je bila druga mama. Tako in tako pa je spal pri meni, ker ga je bilo strah. Zaradi norčevanja na račun staršev, ki ga je doživljal v šoli, je postajal vedno bolj tih. In tudi njegov molk me je strašil, naredila sem vse, da se ne bi zaprl vase. Na smrt sem se bala, da je morebiti podedoval nagnjenje k depresiji, pa se je po nekaj mesecih izkazalo, da so bile le zelo hude stiske, ki pa sva jim bila skupaj kos. Konec tedna sem študirala, včasih pozno v noč, in če ne bi bilo bratca, bi verjetno živela od cigaret, zraka in vode. Vesela sem bila vsakega konca tedna, ko mame iz bolnišnice niso izpustili domov.

Še sreča, da nisem imela časa razmišljati, zakaj se mi je življenje čez noč sesulo v prah. Bila sem presrečna, da sem se brez večjih težav prilagodila.

No, očetova ljubica me – takoj, ko je prišla malo k sebi – ni pustila pri miru. Začela me je nadlegovati po telefonu, da ji je oče menda obljubil to in ono, da so njegove poslednje besede nekakšen nenapisan testament, ki se ga moram jaz kot dedinja držati. Želela me je prepričati, naj podpišem izjavo, da je stanovanje, ki ga je imel oče v zdravilišču, njeno. Skoraj me je kap. Sanjalo se mi ni o tem stanovanju! Ko sem se zvečer vrnila domov, sem stopila v očetov kabinet in ga še malo bolj natančno prebrskala kot prvič. Poglobila sem se tudi v škatle, ki so jih prinesli kolegi iz njegove službe. Tudi v njih je bilo marsikaj, ob čemer so mi šli lasje pokonci. Med drugim sem odkrila zaklenjeno skrinjico s fotografijami golih žensk iz še predinternetnega obdobja. Je bila takšna umazanija všeč mojemu ljubemu očetu, ki sem ga imela najraje na svetu? Udarec v želodec!

Našla sem tudi ključ tega skritega stanovanja in ključ sefa, ki ga je imel v banki. Vprašanje, kaj vse je skrival pred nami, pa me je morilo še pozno v noč.

Naslednji dan nisem šla na fakulteto, sedla sem v avto in se odpeljala v zdraviliško mestece, kjer je imel oče stanovanje. Začudila sem se, ker je bila oprema v njem v starinskem slogu, za katerega bi dala roko v ogenj, da očetu ni bil blizu. Postelja v spalnici je bila ogromna in še vodna povrhu. Verjetno izdelana po meri. V omari so visele ženske obleke, tudi nekaj moških. Od kod očetu denar, da je vse to kupil? Kdaj in za koga je nabavil zlate palice, ki jih je hranil v sefu? Uganka za uganko ...

Vzporedno življenje, ki ga je živel naš ljubeči očka, je bilo osupljivo tudi po poslovni plati. Žal mi je le, ker se nisem mogla dokopati do njegovega telefona. Tega si je verjetno prisvojila ljubica, je že vedela, zakaj.

Končno se je življenje malo umirilo, tudi z izpiti nisem zamujala, ko je ponovno sledil šok: mamo so odpustili iz bolnišnice. Nisem bila pripravljena na to, da sem še njena varuška. Bilo je poletje, z bratom sva se odpravljala na morje, na počitnice. A so lepi načrti padli v vodo, ostati sva morala doma.

Zelo nepremišljeno je dala v službi odpoved z besedami, da se iz nje ne bo nihče norčeval. Potem je želela vse premoženje prodati in si nekje drugje kupiti ''skromno hišico''. Komaj sem jo odvrnila od te namere, saj je bil bratec zelo navezan na teto, ki je živela v bližini. Vse popoldneve je, kljub temu da se je mama vrnila domov, preživljal pri njej.

Na srečo je ideja po spremembi izpuhtela tako hitro, kot se je pojavila. Mama, ki je bila v poklicu, ki ga je opravljala, velika strokovnjakinja, je hitro dobila novo službo. Tokrat v Ljubljani, kar mi ni bilo všeč, saj zaradi zdravil, ki jih je jemala, ni smela sesti za volan. Svoje odhode na fakulteto sem morala prilagajati njenemu delovnemu času.

Mama je postala deloholik, odprla si je še s. p., pa še na črno je služila denar. Čez tri mesece se je preselila k nekemu precej mlajšemu moškemu v Ljubljano. Potem je najela hišo z bazenom, za najemnino je dajala skoraj dva tisoč evrov. Prvega ljubimca se je hitro znebila, žal je potem še nekaj časa hodil jokat k meni z željo, naj pregovorim mamo, da ga vzame nazaj.

Po osmih mesecih se je mama ponovno zlomila in ponovno pristala na psihiatriji. Sram me je priznati, da se mi je oddahnilo, ko je bila spet na varnem. Tudi zaradi bratca, ki je prihajal v občutljiva najstniška leta in so mu mamine norosti še bolj oteževale življenje kot meni.

A sva zmogla. Jaz sem diplomirala – in to z odliko, on je letos v četrtem letniku. Po najboljših močeh skrbiva za mamo, ki je nepredvidljiva kot majhen otrok. Včasih, ko je kakšen deževen dan, stopim v očetov kabinet in brskam po njegovih rečeh. Želela bi ga bolje spoznati, pa mi ne uspe. Imel je rad motorje, lepe ženske, adrenalinske posle, marsikdaj je tvegal, ne glede na to, da je tudi slutil, da bo izgubil. V spolnosti je šel, če sodim samo po tem, kar vem, korak dlje od navadnih smrtnikov. Veliko si je upal, a ker je imel denar, je zmeraj dobil ženske, ki so mu ustregle.

Lahko bi vam povedala še marsikaj, a se mi zdi, da je tole dovolj. Naj se ljudje začnejo zavedati, da se tudi tistim, ki živijo v izobilju, dogajajo grde reči.«

(Konec)