Kar delaš, delaj »na orto«

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Editors Choice / sobota, 7. marec 2020 / 10:58  

Matic Zakrajšek je rezbar, eden tistih, ki so »krivi« za lesene skulpture na Poti pastirskih škratov na Krvavcu. Navdušuje ga tudi pestra dediščina obdelave lesa, še zlasti pa skodlarstvo – obrt, v kateri želi postati čim boljši.

Sediva v njegovi hiši, v kateri seveda prevladuje les – hiša je delo priznanih cerkljanskih mojstrov lesene skeletne gradnje Bauta, s katerimi Matic Zakrajšek že nekaj let sodeluje. Pozornost še posebej vzbuja masivna jedilna miza iz tristo let starega hrasta, ki jo na enem vogalu podpira realistično oblikovana lesena konjska noga. »Konjsko nogo poznam do potankosti, zato mi oblikovanje ni predstavljalo kakšne posebne težave.« Jasno, saj je s konji tesno povezan, nekaj let je z njimi tudi tekmoval, dokler ni preveč zrasel in postal pretežak za džokeja.

Enaintridesetletnik iz Cerkelj z ljubeznijo in zanosom govori o lesu in svojem delu. Čeprav ni izučen mizar – izšolal se je za veterinarskega tehnika – je z lesom povezan že od mladih nog, odkar ga je tetin mož skupaj z bratom Nejcem jemal na delo, kjer je spoznaval obrt tesarstva. Potem ko je opustil tekmovanje s konji, pa ga je znova pritegnila obdelava lesa. Že nekaj let imata z bratom Nejcem skupno delavnico, v kateri združujeta Nejčevo tehnično znanje – je namreč izučeni mizar – z Matičevim čutom za kreativnost in oblikovanje.

Kot pravi, se je v rezbarstvu znašel po naključju, ko je med gradnjo ene od lesenih hiš, pri kateri je sodeloval, beseda nanesla na tekmovanja v hitrostnem rezbarjenju, ki jih lahko spremljamo na kakšnem od kabelskih televizijskih programov, in je pomislil, da bi to delo morda tudi njemu šlo dobro od rok. »Od nekdaj sem rad risal, pa tudi ''motorko'' obvladam. Beseda je dala besedo in dobil sem prvo ''naročilo'': da izdelam konjsko glavo za darilo ob neki petdesetletnici. To je bila prava priložnost, da sem se sploh preizkusil v rezbarstvu,« pravi. Nato se je zgodba začela pisati skoraj sama od sebe. Nekoč ga je obiskal direktor Zavoda Škrateljc in povabil k sodelovanju pri pripravi skulptur za Pot planinskih škratov, ki razveseljuje otroke in mlade družine na Krvavcu. Od takrat je po različnih krajih po Sloveniji sodeloval pri pripravi še štirih tematskih parkov.

Na vprašanje, ali ima raje izdelovanje realističnih figur ali tistih, ki temeljijo na izmišljenih likih, odgovarja, da ima oboje svoje prednosti in slabosti. Ker je večina izdelkov, ki jih dela po naročilu, vezana na rok, je najbolj zadovoljen, ko ima za izdelavo dovolj časa. »Izdelek tako v miru pripeljem do ravni, ki jo hočem doseči, in mu tudi dam svoj pečat. Svojih izdelkov namreč nikoli ne zgladim popolnoma, ampak pustim, da so vidni sledovi ročnega orodja, zaradi česar je očitno, da gre za les in ne kakšen drug material,« pravi in dodaja, da se tudi sicer pri svojem mizarskem delu poskuša držati načela, da izstopa iz povprečja. »Tisto, kar delaš, delaj ''na orto'' in se ne izgubi v povprečju. Važno je, da izstopaš, da te ljudje opazijo. Tudi če delaš mize, lahko izstopaš, lahko narediš nekaj unikatnega, drugačnega.«

In to mu tudi prav dobro uspeva. Njegovo kreativnost pa opažajo tudi stranke, ki mu večkrat dovolijo, da v kos pohištva, ki mu ga zaupajo v izdelavo, vnese nekaj unikatnega, svojega, kar da izdelku še poseben pečat in čar.

Navdih črpa tudi iz bogate slovenske dediščine obdelave lesa. »Zdi se mi fascinantno, kakšne stvari so nekdaj znali delati z rokami in kakšen občutek za estetiko in detajle so imeli. Ko danes pogledaš razna kmetijska poslopja, vidiš, da tega skoraj ni več. Včasih je tesar vse orodje pripeljal s seboj na kolesu in z njim izdelal toplar, s katerim bi imel danes še štiriosni CNC težave,« pravi. K ohranjanju tradicije pa poskuša prispevati tudi sam, in sicer s tem, da se od Staneta Grilca, mojstra te obrti, uči skodlarstva. »Zame je to najlepša kritina na svetu. Če samo pomisliš, da kvalitetno narejena streha iz macesnovih skodel zdrži tudi sto let, na povprečni hiši pa kritino zamenjaš po dvajsetih, tridesetih letih … Fascinantno je, kako kompleksno delo je to, pa čeprav se na prvi pogled zdi enostavno.«

Kakšen pa je odnos lastnikov pastirskih koč do skodel in tradicije? »Mislim, da se ljudje vedno bolj zavedajo dediščine in je tudi skodlarstvo spet bolj cenjeno. Razumem lastnike koč, ki streho pokrijejo z deskami, saj so skodle precej dražje, zato pa bi morala morda tudi država pomagati s kakšno finančno spodbudo. Bolj pa me moti, da nekateri takšno streho nato še barvajo, morda celo s kakšnim starim oljem, ker mislijo, da bo potem les dlje zdržal. A s tem dosežeš le to, da jo umažeš, uničiš kapnico in še nekoliko pokvariš »razglednico« planine, ker streha ni več siva.«