K2 pozimi ostaja nedotaknjen

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. marec 2020 / 17:12  

Zimska odprava na K2, edini osemtisočak, ki še ni bil preplezan pozimi, ni bila uspešna. Član mednarodne komercialne odprave je bil tudi Radovljičan Tomaž Rotar, ki pa mu je tokratni podvig pustil grenak priokus.

Plezanje na 8611 metrov visok vrh je že v poletni sezoni velik zalogaj, pozimi pa ga doslej ni uspelo preplezati še nikomur. Čeprav je to v treh desetletjih poizkušalo šest odprav, se zaradi izjemno nepredvidljivih razmer nobeni ni uspelo povzpeti višje od 8000 metrov.

Del zadnje odprave, ki je napovedala ta zgodovinski podvig, je bil tudi Tomaž Rotar, zobozdravnik iz Radovljice, sicer pa Slovenec, ki je v zadnjih treh letih osvojil vse tri najvišje osemtisočake – Everest, K2 in Kangčendzengo. Poleg Rotarja so bili v odpravi še Nepalci Tamting Šerpa, Pasang Namgel Šerpa, Kili Pempa Šerpa, Islandec John Snorri Siguruonsson in Kitajec Gao Li, vodja ekipe pa je bil Mingma Gjaljej Šerpa. Uspelo jim je doseči višino 6900 metrov, nato pa se je vzpon končal. Odpravo so – kot nam je po vrnitvi domov opisal Tomaž Rotar – vseskozi spremljale težave. Zahtevna je bila že sama pot do izhodišča. Rotar se je od doma odpravil 3. januarja. Za vožnjo do Scarduja, prestolnice Gilgit-Baltistana, je po karakorumski avtocesti zaradi sneženja, cestnih del, predvsem pa zaradi zlizanih letnih gum in okvar na avtomobilu potreboval kar 16 ur, čeprav so premagali le 180 km dolgo pot. »Do baze smo hodili devet dni, gazili ponekod tudi več kot meter snega, temperature so bile ves čas globoko pod lediščem. Na cilj smo prispeli 22. januarja. Bazni tabor smo postavili zelo nizko, kar šest kilometrov stran od vznožja gore, kar je celo niže od območja, kjer se postavljajo letni bazni tabori. Po dnevu počitka smo začeli vzpon. Prva rotacijo smo zaključili nekoliko nad baznim taborom, ki leži tik ob vznožju Abruzzijeve smeri, ki je bila tudi naša smer. Druga rotacija se je končala na prvem višinskem taboru (C1), 6000 metrov visoko, do kamor nam je ob tem tudi uspelo napeljati vrvi. Mingma G. in Gao Li sta takrat povsem brez napovedi in brez kakršnegakoli obvestila drugim udeležencem na C1 tudi prespala in se vrnila naslednji dan s 'slabimi' izkušnjami. Mingma G je napovedal, da se najbrž na goro ne vrne več, češ da je premraz in da se boji tudi za svoje tri Šerpe, ki naj bi bili med najbolj izkušenimi na svetu. S Snorrijem sva delo na gori nadaljevala sama, napeljala vrvi do slabih 6700 m in prespala na gori dve zaporedni noči brez problemov, ki naj bi bili večji od pričakovanih. Mingma G. je dva dni po tretji rotaciji naročil lastno evakuacijo zaradi domnevno slabega počutja in skrbi Gao Lija zaradi domačega koronavirusa, čeprav je bilo jasno, da se Gao domov na Kitajsko zaradi karantene ne bo mogel takoj vrniti, z domačimi pa je bil lahko stalno v kontaktu preko satelitskega telefona. Za evakuacijo skrbita vedno dva helikopterja, kar pomeni šest prostih sedežev, cena je ne glede na zasedenost helikopterjev enaka. Tako smo imeli možnost transporta tudi drugi člani odprave. Odprava je bila teoretično končana, saj so se brez vodje in enega člana odprave možnosti za uspeh precej zmanjšale,« nam razočaran pojasni Tomaž Rotar, ki sumi, da je bila odprava iz njemu neznanih razlogov prekinjena namerno.

Rotar je vse tri omenjene osemtisočake doslej osvojil na t. i. komercialnih odpravah, a slabih izkušenj doslej ni imel. Tokrat se je domov vrnil s povsem drugačnimi občutki. »Sam se izrazu 'komercialna odprava' sicer izogibam, ker do sedaj še nisem dobil razlage, zakaj bi bila neka odprava klasična in druga komercialna, kljub temu da vse odprave sodelujejo z istimi lokalnimi nosači in šerpami, preko istih lokalnih agencij, in vojaškega osebja. Ob tej odpravi pa se ne morem znebiti občutka, da je ta odprava res služila le komercialnim ciljem nekaterih ljudi. Upam, da bova s Snorrijem nekoč dobila zadovoljivo razlago, ki bo logično podprla dogodke na gori, kajti izgovori o prehudem mrazu enostavno ne bodo dovolj, saj smo bili tam ljudje, ki smo bili na vremenske pogoje, ki so bili na tej odpravi boljši od pričakovanih, pripravljeni. Vsi od članov odprave smo najmanj enkrat že stali na K2, vsi imamo za sabo vsaj nekaj osemtisočakov, kar je zadosten podatek, ki podpira dejstvo o naši pripravljenosti. Vremenski pogoji so bili letos presenetljivo dobri, vetrovi v bazi nikoli niso presegli 20 km/h, na gori pa vsaj na višini, ki smo jo dosegli, nikoli 40 km/h,« še pove in zaključi, da je bila cena odprave previsoka za tako smešna »naključja«, ki se preprosto ne bi smela zgoditi. Za odpravo so namreč plačali po 40 tisoč evrov.