Štejeta pristnost in srčna kultura

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Editors Choice / nedelja, 1. marec 2020 / 13:23  

Bojana Košnik Čuk zase pravi, da je zaprisežena Jeseničanka, kljub temu da od študija dalje živi v Ljubljani. Januarja letos je minilo že petnajst let, kar stopa po samostojni poti in ljudem prenaša znanje o bontonu oziroma kulturi vedenja.

Po izobrazbi je Bojana Košnik Čuk univerzitetna diplomirana geografinja in profesorica zgodovine, a jo je poklicna pot peljala popolnoma drugam: v svet protokolov, pravil lepega vedenja, bontona.

Svojo poklicno pot je začela na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije, najprej kot namestnica vodje, potem kot vršilka dolžnosti vodje Diplomatskega protokola. V tem času je imela možnosti in priložnosti, da se je šolala tudi v tujini, pripoveduje. Najbolj pa jo je z diplomacijo in diplomatskim protokolom »okužil« njen učitelj, večkratni veleposlanik švicarske konfederacije v tujini Daniel von Muralt. On je bil res gospod, se spominja Košnik Čukova, ki ima sedaj že 15 let svojo šolo bontona. Aktivna je tudi v medijih, pred 13 leti pa je izšla njena strokovna knjiga z naslovom 24 ur poslovnega bontona, ki je leta 2011 doživela ponatis.

Košnik Čukova poudari, da je sicer treba razlikovati med bontonom in protokolom, a vseeno eden brez drugega ne moreta. Ker se družbe spreminjajo, se tudi bonton spreminja – in tako je Košnik Čukova na neki način kar naprej vpeta v izobraževalni proces. »Imamo pravila nekega bontona, vendar v nekem obdobju. Danes so seveda pravila drugačna od tistih izpred sto let. Nanje precej vplivata tudi moda in tehnologija. Bonton je ves čas živ, se prilagaja prostoru in času, zato tudi danes govorimo o medkulturnih razlikah, kar je modno in popularno; na primer hvala in prosim pa sta osnovna elementa, ki ostajajta. Postaja logičen, pragmatičen, ni pa dogmatičen. Upošteva generacijske razlike, je tudi bolj sproščen. Res pa je, da je v tem trenutku bolj pisan na kožo ženskam, v preteklosti pa je bil bolj moškim.« Pravi, da je sama pravila bontona že tako ponotranjila, da o njih sploh ne razmišlja več. Zanjo so kot dihanje in hoja – avtomatizem. »Vseeno mi je, ali sem v restavraciji ali doma, vendar tudi doma ne bom cmokala in oblizovala noža,« se pošali. Pomisli pa, da če človek tega nima v sebi in mora kar naprej razmišljati o vedenju, ki ga določene (recimo poslovne) situacije od njega zahtevajo, je lahko to pravo trpljenje.

Verjetno ji je ljubezen do poklica, ki ga opravlja, privzgojila že družina. Njena babica, ki je bila po poklicu šivilja in se je Košnik Čukova spominja kot skromne ženske, je bila pravzaprav tista, ki jo je s svojim vedenjem zaznamovala prva, vendar ne v pretiranem smislu – v ravno pravšnjem, z občutkom za lepo.

Kultura vedenja ni povezana s tem, ali si tujec, Gorenjec, Dolenjec, Štajerec ali Primorec. »Ljudje so pač vzgojeni ali pa nevzgojeni. Neotesanci so bili, so in bodo; najdemo jih v vseh družbenih slojih. Modra kri ni avtomatizem in pogoj za znanje. Tudi višja izobrazba nikakor ni pogoj za lepše vedenje. Podobno je s starostjo: priznajmo si, da niso vsi mladi nevzgojeni, tudi starejši so problematični. Ne bi pa postavljala nekih ločnic na regijskem nivoju, niti ne v primerjavi s tujino, ki jo imamo velikokrat za avtoriteto, saj to ni pogoj za znanje. Kultura vedenja je stvar vsakega posameznika.«

Spomni se, kako ji je nekoč neka slušateljica rekla, da ne ve, ali bo lahko vsa ta pravila speljala, ker je samo iz Jesenic, s Plavža. »Kaj bova pa sedaj naredili?« se je v odgovor nasmehnila Košnik Čukova. »Jaz sem tudi samo z Jesenic in s Plavža …«

Zaključi: »Štejeta srčna kultura in pristnost. Narejenost za pridobivanje nekega rezultata je tek na kratke proge.«