Zgodnje otroštvo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. februar 2020 / 14:09  

Umivanje vesti – obvezno, 1. del

Mirko je bil v otroštvu ljubek fantek, na videz bolj podoben punčki. Dolgi plavi kodri, zelenomodre oči. Imel je tudi zelo mil glas, zato so ga bližnji klicali Angelček. Potrpežljivo je moral prenašati slinasta božanja in poljubčke vsakogar, ki mu je padlo na pamet, da se ga dotakne.

Svojo zgodbo, polno ran, skrivnosti in nedorečenega, strne v pripovedovanje, ob katerem sem ostala brez diha: »Ob prebiranju Usod in ob veliko pogovorih, ki sem jih imel o tem, da smo Slovenci zelo zavrt narod, sem se odločil, da še sam spregovorim. Neštetokrat sem se že vprašal, zakaj je med nami toliko psihiatričnih bolnikov, pijancev, zakaj smo med prvimi po uživanju drog v Evropi? Zgodb, kakršna je moja, je še nešteto. V jugoslovanskih časih, ko je bila spolnost tabu, se je dogajalo marsikaj!

Spomine sem začel zapisovati že pred leti. Čistili so me in me pripravljali na ta trenutek, da o njih spregovorim brez zadržkov. Nekoč sem nekaj zapisov v zelo skrajšani obliki že skušal objaviti. Pa ne zato, ker bi se želel maščevati staršem! Bolj v poduk otrokom, da jih zaradi slepote in gledanja vstran ne bi izrabljali. Tudi danes, ko se pogovarjava, si želim, da bi se tisti, ki bodo brali, vsaj zamislili. Odraslim, ki spolno izrabljajo otroke, o njihovi pokvarjenosti ne piše na čelu! To so potuhnjene zveri, ki lahko po drugi strani naredijo za okolje, v katerem živijo, tudi kaj dobrega. Le zla, ki ga negujejo v sebi, lakote po otroškem telesu, ne morejo krotiti niti je izkoreniniti. Zapomnite si to! Pedofilija ni ozdravljiva!

Dotiki tujih ljudi mi niso bili všeč, a starša je razveseljevalo, podkupovala ali grozila sta mi, naj bom prijazen, ko so se me dotikali. V času mojega otroštva je, žal, še veljalo, da imajo starši zmeraj prav in jih je zato treba brezpogojno ubogati.

Spomnim se nekega praznovanja stričevega rojstnega dne. ''Naj nam zapoje še Angelček,'' so moledovale tete in ostalo žensko sorodstvo. Pri tem so si brisale solze in stokale od ugodja. Ko sem odpel pesem Mama, ki jo je prepeval Heintje, so že vreščale od zadovoljstva! Strici in ostali gospodje so ga potem malo več popili in začeli zbadati očeta: ''To je bogokletno, da ima tvoj sin punčkast obraz! Bolj fantovsko ga je treba urediti!'' Očeta so komentarji razjezili in v odgovor jim je zabrusil, naj se ne praskajo, kjer jih ne srbi. Mene ni nihče nič vprašal.

Nekega božiča je iz tujine na obisk prišel stari stric Ludvik. Mama je napekla goro peciva, tudi oče si je vzel čas in ostal doma. Stric je bil bogataš, treba ga je bilo pričakati z vsemi častmi. S seboj pa je pripeljal tudi prijatelja. Že na pogled sta bila čudna naveza. Vse sta bogato obdarovala, zato sta bila še bolj ''gor vzeta''. Sledila je družinska večerja, potem so starši odšli k sosedu. Zelo dolgo sta se zadržala. Bratje in sestra so šli spat, jaz pa sem jima lahko delal družbo. Sta starša dovolila. Starca sta me vzela v naročje in božala, mi ponujala sladek liker … Spominjam se le še slačenja, kaj več ne.

Zjutraj sem nad seboj zagledal zaskrbljen mamin obraz. Čudno se ji je zdelo, da sem še spal, saj sem bil vsako jutro prvi, ki je zlezel iz postelje. Poskušala me je predramiti, a se sploh nisem odzival. V strahu, da je nekaj hudo narobe, je poklicala zdravnico. Končno sem le odprl oči. ''Kaj je s teboj''? so me spraševali. Okoli moje postelje jih je bilo kar nekaj. Vsi so imeli zaskrbljene obraze. Mene je bolelo … Vse me je bolelo, kje točno, pa se nisem upal povedati. Potem je nekdo zinil, da me je videl, ko sem popil kozarček likerja. Nakar se je vsem oddahnilo. ''Mačka ima!'' so modrovali v en glas. Tudi zaskrbljena starca sta prišla bližje. Ko sem ju zagledal, sem začel bruhati. Mama se je jima opravičevala in ju povabila v kuhinjo, k zajtrku. Na mizi sta ji pustila veliko denarja, za skoraj dve očetovi plači. S solzami v očeh se je jima zahvaljevala. V meni je bilo toliko bolečine, da vam ne znam povedati. Še danes se sprašujem, kako to, da staršem ni ''potegnilo'', da se je nekaj zgodilo.

Na videz sem se pozdravil, bolečina in neprijeten občutek pa sta ostala. Dolgo nisem mogel kakati. Najhuje je bilo, ker me ni nikoli nihče vprašal, kaj se je zgodilo. Nihče ni posumil, zakaj sem znorel in razbijal po sobi, od kod poškodbe ... Govorili so, da sem se ''nekam'' usedel, da sem bil nepreviden pri igranju, da sem ''nekaj'' pojedel, na primer košček stekla. ''Drugič pa bolj pazi nase!'' je bila stroga mama. Ni jim bilo mar, resnično jim ni bilo mar.

Vsi odrasli so se mi zdeli enako slepi in gluhi, zato se nisem imel h komu zateči po pomoč!

Spomnim se še enega, ime mu je bilo Milan. Močni svetli lasje in gosti brki. Zaradi njega še vedno ne prenesem brkatih moških. Prihajal je na obisk k očetu, mami pa je vsakokrat prinesel šopek rož, kar je bilo v tistih časih sila nenavadno in izstopajoče. Milan je živel s svojo materjo v eni od ljubljanskih stolpnic. Zmeraj je bil lepo oblečen in negovan, četudi nihče ni točno vedel, kje dela in od česa pravzaprav živi. Nekaj časa je menda nastopal kot violinist v različnih zasedbah, potem pa je tudi to opustil. ''Bilo je prenaporno za mojega sina!'' je vzdihovala njegova mama in ga božala po skodranih laseh. Beseda je dala besedo, in ko sem obiskoval drugi razred, je Milan prišel na dan z idejo, da je napočil skrajni čas, da se tudi jaz lotim igranja na violino, če hočem v življenju uspeti. V moji družini je završalo. Bili smo preprosta, delavska klasa, kaj bomo počeli, ko bomo odrasli, je bilo že vsem zapisano v zvezdah: bratje bodo delali v isti fabriki kot oče, sestra pa se bo kljub odličnemu uspehu priučila za šiviljo. Da bi se Mirko učil igranja na violino?! Ne, tega pa ne! Oče je toliko časa robantil in zmerjal vse po vrsti, tudi sorodnike, da je mamo spravil v jok. Njenih solz pa ni najbolje prenesel, zato se je vdal. Mene tako in tako ni nihče nič vprašal, zakaj bi me, saj otroci nismo imeli nobene besede pri odločanju.

In tako je začel tovariš Milan prihajati vsako sredo ob petih. Njegov prihod je bil zelo gledališki, zelo teatralen. Najprej se je prikupil mami in ji zaigral Violino tzigano, ter, seveda, zraven tudi osladno zapel. Nastop se je končal na kolenih pred njo, saj ji je bilo po eni strani nerodno, po drugi strani pa se je kot preprosta ženska počutila zelo počaščeno.

''Grem v trgovino, da bosta imela mir!'' je potem rekla in s cekarjem izginila med vrati. Milan se me je ves čas, ko mi je razlagal, kako moram držati violino, obilo dotikal, me božal, popravljal ramo, hrbet, roki … Vmes je nagnusno vzdihoval, kako lepo dišim, kako cortkan sem, da sem kot neka ameriška otroška filmska igralka, ime sem že pozabil. Potem sem vzel v roke lok, on je stopil za moj hrbet in skupaj z mojo roko potoval po strunah. Nenadoma se me je dotaknila znana bolečina. Prebudili so se spomini, točno sem vedel, kaj ti moški dotiki za mojim hrbtom pomenijo. Nekaj trenutkov sem stal kot ohromljen, v ustih nisem imel več sline, srce pa mi je bilo kot ponorelo. Potem pa sem na ves glas zakričal, dvignil violino v zrak in začel z njo tepsti Milana, kamor je padlo. Bil sem kot ponorel, brez ene same zavore. Če bi imel v roki kamen, bi ga v tistem trenutku lahko tudi ubil. In to brez večje škode. Marsikateremu dečku, ki ga je kasneje še ''učil violine'', bi prihranil težko gorje …«

(Konec prihodnjič)