Matija Valjavec in slovenska samobitnost

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 23. februar 2020 / 09:33  

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (238)

Na Srednji Beli pri Preddvoru se je 17. februarja 1831 rodil zbiralec folklornega gradiva, pesnik, jezikoslovec, profesor Matija Valjavec (Krčmanov). Umrl je 15. marca 1897 v Zagrebu.

Najprej je hodil tri leta v normalko v Kranju. Leta 1842 so ga poslali v gimnazijo v Ljubljano. Tedaj se je v njem prebudila narodna zavest, saj je poslovenil svoj priimek iz Wallautz v Valjavic. Po opravljeni maturi je leta 1855 končal študij klasične in slovanske filologije na Dunaju. Bil je gimnazijski profesor v Varaždinu (1854–1876), kjer je tudi zbiral domače pesmi. Profesuro je nadaljeval v Zagrebu, in sicer do upokojitve leta 1891. Bil je član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU), kjer je postal tudi tajnik in knjižničar. Zanjo je spisal več razprav o jezikoslovju.

Med počitnicami je v rojstnem kraju zahajal med vaške možake, od katerih je izvedel marsikatero pripovedko ali vražo iz nekdanjih časov. Najraje je hodil v hišo »starega Kosmata«. Vse je beležil in objavljal v raznih zbirkah. V jezikoslovju je raziskoval staro cerkveno slovanščino, slovenska narečja in naglas v slovenskem jeziku. Upošteval je vsa slovenska narodnostna območja, tudi prekmursko.

Največji Valjavčevi uspehi so zapisi kajkavskega ljudskega izročila. Začel je v Varaždinu. Kot učenec Miklošiča je imel kajkavsko narečje za slovensko, saj je pesmi objavil z oznako »slovenske« in le z navedbo kajkavskih krajev, kjer so bile zapisane. Poznal je sodobno evropsko folkloristiko. To dokazujejo citati v njegovi knjigi in drugih objavah: »… pri nas se še vse premalo nabirajo naravne stvari, ki posegajo v nekdanjost slovenskega naroda … kako so v tej stvari posebno Nemci pridni …« in navedel, da »je med nemškimi stvarmi marsikaj, kar se za čisto nemško predaja, je pa zgolj slovenje (slavjansko)«.

Valjavec je od Miklošiča prevzel pojmovanje slovenščine kot posebne jezikovne samobitnosti v alpsko-prialpskem in panonskem prostoru, obsegajočem Slovane: 1. kranjske Slovence (kranjsko slovenščino za Kranjsko, Koroško, Primorsko in Štajersko brez goričanskega in prleškega področja); 2. ogrsko slovenščino v Prekmurju in Prlekiji vse do vzhoda od Maribora; 3. hrvaško slovenščino, to je hrvaško kajkavščino. Upošteval je jezik vseh treh delov. V Valjavčevi monografiji je postavil slovenskemu jeziku spomenik, s kakršnim se ne ponaša noben slovanski jezik.

Zanimivi Gorenjci tedna in dogodki iz dežele Kranjske:

V Tržiču se je 17. 2. 1837 rodil šolnik in pisatelj Peter Gross. Učiteljeval je v Dorneku, Šturijah, na Bohinjski Beli, v Šentvidu pri Stični in v Zgornjih Gorjah. Leta 1874 je dobil mesto nadučitelja v Zagorju ob Savi, kjer je umrl 18. 2. 1913. Pesmi je objavljal v Učiteljskem tovarišu in Vrtcu. Nekatere so si izborile mesto tudi v šolskih berilih.

V Kranju se je 17. 2. 1841 rodil pisatelj Leon Engelman. Pod vplivom sošolca A. Umka je zložil sonetni venec: Pozdrav milosti polni z akrostihom Ave gratia plena

V Stari Fužini v Bohinju (pri Bavantu) se je 18. 2. 1896 rodil slikar Valentin Hodnik.

V Kranju se je 22. 2. 1814 rodil kot tretji od petih sinov trgovcu Valentinu Pleiweissu st. in Tereziji Smrekar iz Škofje Loke bankir, mecen in dobrotnik Valentin Pleiweiss ml. Oče ga je poslal v uk na Dunaj, kjer pa je izredno obogatel. V njegovi hiši so se shajali poleg finančnikov tudi zastopniki glasbene umetnosti, komponisti, virtuozi in operni pevci, ki jih je radodarno podpiral, pri tem pa ni pozabil svojega rojstnega mesta.