Od leve: Suzana Koncut, Rok Biček, Luka Juhart, voditeljica Patricija Maličev, Nina Ivanišin, Nejc Prah in Stojan Kerbler / Foto: Primož Pičulin

Umetnik živi umetnost

Vrhunec obeleževanja slovenskega kulturnega praznika v Kranju je vsakoletni Shod muz na kranjskem Parnasi, ko se v javnem pogovoru v Prešernovem gledališču predstavijo aktualni Prešernovi lavreati. Letos je bila med njimi tudi nagrajenka Prešernovega sklada, Kranjčanka Suzana Koncut.

Letos smo že enajsto leto zapored v Kranju gostili aktualne prejemnike Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Dogodek je v Prešernovo gledališče tudi tokrat privabil številne ljubitelje kulture in umetnosti. Že naslov Shod muz na kranjskem Parnasi, nekoliko prešernega zvena in značaja, in pa sama raznolikost področij, na katerih ustvarjajo nagrajenci, sta obljubljala zanimiv večer. Pogovor je tudi tokrat vodila novinarka in publicistka Patricija Maličev.

Prešernov nagrajenec fotograf Stojan Kerbler in pet nagrajencev Prešernovega sklada – režiser Rok Biček, igralka Nina Ivanišin, akordeonist Luka Juhart, prevajalka Suzana Koncut in grafični oblikovalec Nejc Prah (zaradi drugih obveznosti sta manjkala baletnik Milko Šparemblek in kostumograf Alan Hranitelj) – so si najprej v Galeriji Prešernovih nagrajencev ogledali njihove portrete, ki jih je že tradicionalno posnel fotograf Tone Stojko, v nadaljevanju pa se je druženje z njimi nadaljevalo v Prešernovem gledališču. Zbrane je najprej 'v provinci brez meja' pozdravil kranjski župan Matjaž Rakovec, ki je dejal, da smo provinca zato, ker imamo ljudi, ki dajejo občutek, da so meje, žice in ograje za ljudi, v ljudeh pa jih ni. »Posebej v kulturi ne, ker je tako širok pojem, da provincialnost najdemo le v zatohlosti doline Šentflorjanske, ki jo kdaj pa kdaj začutimo tu okoli sebe,« je povedal Rakovec in hkrati zavrgel vsakršno provincialnost: »Kulture si ne more lastiti nihče. Doma ni v nobenem središču, nima prestolnice in seveda tudi province ne. Če pa smo jo danes že našli, je to provinca brez meja in prav vsaka je lahko epicenter ustvarjalnosti.«

Če je minister Zoran Poznič v nagovoru ob pomenu lastne kulture kot osnove obstoja vsakega naroda poudaril, da so prav nagrajenci obet, da kot skupnost vendarle imamo prihodnost tudi v 21. stoletju, pa je predsednica Upravnega odbora Prešernovega sklada Ira Ratej med drugim dejala, da je nagrajencem in tudi drugim umetnikom nasploh skupno njihovo čudenje življenju in svetu okrog nas. »Umetniki imajo izjemno lastnost, da se še vedno čudijo in znajo to čudenje podati skozi umetnost, s katero se ukvarjajo.«

Fotografiral je način življenja

Sledil je pogovor z nagrajenci. Kot običajno je vprašanje in s tem besedo prvi dobil prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo fotograf Stojan Kerbler. O poškodovani nogi in njegovih fotografskih začetkih: »Mami je prvi sin pri trinajstih letih umrl za davico. Ker ni imela nobene njegove podobe, je kasneje kupila fotoaparat, da bi imeli svoje fotografije. Ko sem imel poškodovano nogo, mi je dala fotoaparat, da bi se mi prikupila. Isto leto sem odšel v četrti razred na Ptuj, kjer sem posnete filme začel tudi sam razvijati. Kaže, da so se nesrečna naključja za mojo fotografijo izkazala za pomembna. Zaradi noge tudi nisem služil vojaškega roka. V tistem času sem potem raje hodil okrog in fotografiral.«

Pravi, da je vedno imel poseben način pogovarjanja z ljudmi, ki jih je fotografiral. »Ko sem kupil svoj prvi avto, sem se odločil, da bom fotografiral to, kar dobro poznam – Haloze, kjer ne bom iskal nekih posebnosti, ampak življenje tako, kot je. To je rdeča nit mojih fotografij. Meščani so v Halozah videli revščino, jaz pa predvsem način življenja, kot smo ga takrat imeli. Ker sem fotografiral s širokokotnim objektivom, sem moral blizu ljudi in se najprej pogovarjati z njimi. Poznali so me preko staršev, ki sta bila učitelja, pa preko lokalnega časopisa, za katerega sem slikal, in sem tako lažje prišel do njih. Ljudi nisem samo fotografiral, z njimi sem se tudi družil. Ljudi vedno postavim v njihovo naravno okolje, tudi jaz bi pri sebi doma povedal več kot tule na odru,« je dejal Kerbler in požel glasen aplavz v dvorani.

Rad fotografira svet, kakršen je bil nekoč, zato fotografira v črno-beli tehniki, druga prednost pri tem pa je, da lahko fotografije v temnici tudi sam razvije. Njegov zadnji večji cikel je Dvorišča, pravi, da zato, ker Haložanov, kot so bili nekoč, ni več.

Se je na tem odru zgodila njena prva ljubezen do plesa in kako doživlja svoje mesto, ko se vrača vanj, se je glasilo vprašanje Kranjčanki Suzani Koncut, izvrstni prevajalki iz francoščine. »Od Ljubljane, kjer zdaj živim, ni prav daleč do Kranja. Dokler sem hodila v šolo, sem res večinoma plesala v Kranju. Tu je bila moja 'ustvarjalna banda' piscev, stripovskih avtorjev, slikarjev, glasbenikov … Kasneje smo se porazgubili po svetu, spet drugi smo ostali tu blizu. Zdaj prihajam v Kranj k družini, in ne ustvarjat, kot je bilo to včasih.« Ples nasproti prevajanju? »Telo je prevodnik vsega, tudi ko govoriš o duhovnosti na primer, ne moreš mimo telesa. Ples je bolj konkreten, čuten, jezik pa je bolj racionalen in miselno strukturiran. Eno je povezano s prezenco, drugo s prehodom preteklosti v prihodnost. Zdaj samo še prevajam in upam, da se je moja ustvarjalnost prenesla na prevajalstvo.«

O postavljanju jezikovnih standardov, ki jih prevajalci gradijo iz prevodov iz izvorne literature, pa je Koncutova dejala, da eno oplaja drugo, da ne ustvarjajo jezika le prevajalci, ampak tudi pisatelji izumljajo nov jezik. »Če ne bereš slovenskih avtorjev, ne moreš prevajati v slovenščino.« Povedala je tudi, da je proti opombam v literarnih delih, da ga te lahko uničijo. Raje dodatno pojasnilo vključi v besedilo ali pa na koncu knjige v 'slovarčku'. Če pozna skrivnost, ki se ji reče branje za sprostitev, jo vpraša sogovornica. »Seveda. Velikokrat berem, ker moram, zvečer pa berem za sprostitev. Tudi na plaži berem.« O tem, da bi napisala svojo knjigo, pa pravi, da ne razmišlja.

Po Visoški kroniki na poroko

Akordeonist Luka Juhart je razmeroma mlad uspel kot glasbenik, skladatelj in profesor. »Vedno moraš videti možnost za napredek na vseh področjih. Saj sem zadovoljen s svojimi skladbami, igranjem, a vedno stremim, da bi bilo lahko še boljše,« pravi nagrajenec in dodaja, da je bil kot otrok hiperaktiven in je hotel igrati katerikoli instrument. Mamina prijateljica, učiteljica harmonike, ga je določila kar za ... harmoniko. Na zabavah harmonike ne igra, sem in tja pa igra kitaro. »Punce pademo na kitaro,« podreza Patricija, Luka pa razbije stereotip: »Moja je padla na harmoniko.«

»Kot je ob nesrečnem primeru Stojan Kerbler začel fotografirati, tako sem jaz začel pisati skladbe. Bil sem uspešen interpret, imel sem službo na Akademiji za glasbo, nakar me je 'špiknilo' v križu in v postelji nisem mogel početi drugega kot v roke vzeti papir in napisal sem prvo skladbo.« Seveda so ga kot otroka silili tudi, da bi igral narodno-zabavno glasbo, a ni čutil, da je to njegova glasba, čeprav nima nič proti njej. Navdihuje ga predvsem sodobna umetnost. V avditorij se je v nadaljevanju širila ena njegovih skladb.

Voditeljica večera Nino Ivanišin primerja z igralko Juliette Binoche in jo vpraša, ali ji tudi v življenju uspeva priti do dna, tako kot v vlogah, ki jih igra. »Primerjava z Binochevo mi res laska. Oblikovanje vloge je proces dela, v katerem naj bi prišla le-tej do dna. Na srečo je na tej poti več vprašanj kot odgovorov, kar me pri delu osrečuje in osvobaja. Se pa zadnje čase bojim definitivnih odgovorov 'to je in to ni gledališče', 'to je in to ni življenje'. Stvari preprosto vzamem take, kot so.« V nadaljevanju je zapela čudovito pesem iz najnovejše predstave 2020.

V sodobnem gledališču se vse pogosteje podira četrta stena, zato je pomemben odnos, 'posebna erotika' med igralci in gledalci, ki se vedno znova išče in se želi. To je tisto, kar gledališče dela lepo. Govorila je tudi o goloti v filmu, ko je še, kot mlada igrala z Mikijem Manojlovićem v filmu Naj ostane med nami. »Moja naloga je bila, da sem bila gola, da sem ljubila strastno, in to je bilo to. Miki je bil prijazen in dostopen. Pri takih prizorih se običajno tudi režiserji potrudijo, da je za igralce čim lažje. Najprej se mora telo privaditi na telo in na koncu snemalnega dne sta bili telesi že navajeni eden na drugega,« je povedala Ivanišinova in dodala, da pa je po naravi sicer bolj sramežljiva.

Prav posebna je bila tudi poroka s soigralcem v Drami SNG Klemenom Janežičem, ko sta oba še v petek zvečer igrala v predstavi Visoška kronika. »Naslednji dan naju je poročil soigralec Janez Škof, seveda v njegovem stilu,« je na poziv z odra iz dvorane dodal Klemen.

Vplival na film, ta pa nanj

Grafični oblikovalec Nejc Prah je študiral tudi na Univerzi Yale v ZDA. »Doma sem imel vseskozi idealne pogoje za šolanje in ustvarjanje, lahko sem fotografiral, risal grafite, starši pa so mi omogočili tudi študij v tujini. Na univerzi sem bil dve leti obkrožen z dobrimi profesorji in sošolci. Imel sem veliko časa ukvarjati se sam s seboj in s svojim delom.«

Kljub temu da se je že začel uveljavljati na oni strani Atlantika, med drugim je oblikoval naslovnice in drzne prelome za revijo Bloomberg Businessweek, se je lani vrnil v Slovenijo in tu odprl oblikovalski studio. »Nekateri pravijo, da imam svoj slog, drugi, da ga menjam. Sam se strinjam z obojimi. Ne smeš pa slogu preveč zaupati, ker se lahko začneš ponavljati.«

Večer je zaključil režiser Rok Biček, ki je skladovo nagrado prejel za film Družina. Trenutno ustvarja v Zagrebu: »Filmska scena je na Hrvaškem sicer bolj razvita od naše, a to še zdaleč ni filmski raj. Pri nas na pet let prideš do novega filma, kar pomeni, da ti bo prej zmanjkalo let, preden boš lahko povedal vse zgodbe, ki jih želiš.«

Spregovoril je tudi o družini Rajk, s katero je na neki način preživel deset let, kolikor je nastajal film Družina. »Bilo je ogromno usodnih naključij, ki so vplivala na to, da sem v nekem trenutku začutil notranji glas in sem sledil neki intuiciji. Račun za ta film je bil res velik,« pojasnjuje Biček in dodaja, da se pri filmu zasebno življenje prepleta z ustvarjanjem. »Tako kot sem jaz s svojim življenjem vplival na zgodbo in na film, je ta vplival nazaj name.« Večer je Patricija Maličev zaključila z mislijo: »Lepo je bivati v bližini umetnosti, tako se lažje razume svet, v katerem smo. Bodite blizu umetnosti vsak dan.«

Oddajte svoj komentar

Kranj -11°

megla
vlažnost: 89 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

-14/4

ponedeljek

-7/8

torek

-8/8

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

Na plečih pacientov / 23:27, 21. januar

Samo zdravo konkurenco med javnim in privatnim je treba vzpostaviti, da se borijo za paciente. To je naravna in človeška zakonitost in samo to deluje.

Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi / 23:22, 21. januar

Ob takem medijskem in izobraževalnem enoumju 70% Slovencev nima nobene možnosti vedeti resnice, niti trezno voliti, zato grejo v prepad kot ovce.

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 23:17, 21. januar

Primož, tebi pa sovraštvo do SDS res povzroča halucinacije. Resnica je popolnoma drugačna. SDS je 2020 v MO Kranj predstavila predloge ukrep...

Odgovor / 20:53, 21. januar

Tavčar se je malce bal Nemcev in nasprotoval vojaški akciji na Koroškem. Kot sicer se takrat Ljubljana ni veliko zanimala za meje na Štajers...

V Dražgošah poziv k miru / 19:39, 21. januar

Ponavljam vprašanje: Kaj so oborožene sile nacistične Nemčije počele v Dražgošah leta 1942 ?
Usposabljanje, vojaške vaje ?
Bo šlo?

Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi / 18:29, 21. januar

70% Slovencev se strinja z ravnanji komunistov do Slovenskega naroda. Zato bo treba ob novem preštevanju prek cevi bolj pogledovati proti Slovencu kot tujcu. Predvsem hrbet si bo treba si zavarovat.

V Dražgošah poziv k miru / 14:58, 21. januar

Nespodobna pravokacija!?Mogoče so se bali, da bi jim partizani pojedli ali odnesli dežo z zasko in klobasami. Rekvizicija: tudi zadnja krava...