Anamarija Lampič se je pred odhodom na naslednje tekme svetovnega pokala udeležila podelitve Bloudkovih priznanj. / Foto: Gorazd Kavčič

Dovoliti si je treba sanjati

S smučarsko tekačico Anamarijo Lampič, trenutno najboljšo sprinterko na svetu, sproščeno o njenih športnih uspehih, vrednotah, strasti do mode pa tudi o načrtih za po koncu sezone. »Komaj čakam nove sprinte, da tekmujem in tudi da bo čim hitreje konec sezone, da bom lahko spet začela trenirati in bom v naslednji še boljša,« pravi vedno nasmejana športnica.

»Sezona je, kar se sprintov tiče, še dolga. Verjamem, da sem rdečo majico sposobna obdržati do konca. Treba je ostati zbran in verjeti v uspeh. Zadovoljna pa sem že s tem, kar sem v letošnji sezoni že dosegla.«

Pogovarjali sva se v torek zvečer na podelitvi Bloudkovih priznanj, v četrtek je z ekipo že odpotovala na nove tekme svetovnega pokala. Že v soboto je v Falunu na Švedskem na startu sprinta v klasični tehniki.

Ob uspehih, kot jih nizate, so tudi dogodki, kot je današnji. Vam je, glede na to, da je sezona še v teku, to odveč ali radi pridete?

Vzamem jih pozitivno. To delaš samo enkrat v življenju in prav se mi zdi, da se pokažeš ljudem, da imaš to voljo, z udeležbo pokažeš tudi spoštovanje do vseh, ki se trudijo pri organizaciji. Bloudkova plaketa mi pomeni veliko. Takšno priznanje dobiš samo enkrat v življenju. Lepo je, če si ob tej priložnosti zraven. Veselila sem se priti. Žal mi je, da ni tudi Katje, s katero sva dosegli ta uspeh na svetovnem prvenstvu. Nekoliko je zbolela, poleg tega odhaja v Skandinavijo prej kot mi. Tam je le njen drugi dom.

To je tudi priložnost za skok v precej elegantnejša oblačila. Vemo, da ste radi lepo oblečeni.

Zdi se mi, da imam to že malo v genih. Že od majhnega sem rada lepo oblečena. Mami je šivilja. Tokrat mi sicer obleke ni sešila ona, običajno pa mi jo. Oblačila za takšne priložnosti si skreiram sama, izberem barvo, blago, skupaj skicirava, pokažem ji slike in mami da potem to skupaj. Do sedaj nama je uspelo. Mami je zelo nadarjena, to imam po njej. Vesela sem, da je tako.

Vaša soba mora biti zelo velika, če je v njej toliko oblek ter medalj in pokalov?

Moja soba je že premajhna. V njej imam že čisto preveč stvari, od pokalov do oblek ... Pokale in medalje imam v sobi le še tiste, ki mi največ pomenijo. Iz otroških let sem jih že pred časom dala ven. Kar se oblačil tiče, imam rada nove stvari. Ker za nakupe nimam veliko časa, nakupujem tudi na spletu. In potem pride domov paket ... Mami pa me sprašujete, kaj sem spet naročila.

Pojdiva na bolj športne te­me. S Katjo Višnar sta prejeli Bloudkovo pla­keto za pomemben tekmovalni dosežek v športu, za srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu. Si še kdaj zavrtite ta vajin nastop?

Mislim, da si ga že zelo dolgo nisem, ker je toliko novih tekem, toliko novih posnetkov. Ogledam si vse tekme, na katerih nastopim, čeprav mi ni ravno do tega, da gledam sama sebe. Ob gledanju posnetkov za nazaj sem bolj nervozna, kot sem bila na sami tekmi, čeprav vem, da je že vsega konec, a še kar stiskam pesti ...

Članica Odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj je tudi Petra Majdič. Je še vedno vaša vzornica?

Petra je bila in vedno bo moja vzornica. Je prijetna, prijazna, vedno te spodbuja, ti pomaga. Če imaš kakršnokoli vprašanje, z veseljem odgovori, pove kaj novega. Sem se tudi že obrnila nanjo.

Danes je bilo veliko govora o vrednotah. Katere so za vas najpomembnejše?

Poudarila bi fair play, prijateljstvo in dovoliti si sanjati. Tistemu, kar je v tebi, moraš dovoliti, da pride na površje, da dosežeš tisto, kar si želiš. Vedno sem bila pozitivna, verjela v tisto, kar sem delala, in mislim, da je to tudi ena izmed stvari, ki so dale kamenček v mozaik, da sem danes tukaj.

Najosnovnejše vrednote otr­oku dajo starši. So zgled. Očitno sta dobro opravila svoje delo?

Boljšega otroštva si ne bi mogla želeti. Bila sem vesel otrok, nikoli mi ni nič manjkalo. Sem zelo zadovoljna, dobro se razumemo.

V teh dneh pa, kot sem slišala, niste bili veliko doma.

Pretekli teden je zbolela mlajša sestra Tinkara, ki sicer prav tako trenira tek na smučeh. Iz Oberstdorfa tako nisem šla domov, da se ne bi česa nalezla. Do državnega prvenstva, ki je bilo v nedeljo, sem bila na Pokljuki, nato doma naredila zelo kratek postanek, dala v pranje oblačila, vzela nova in šla k fantu v Logatec.

Kako skrbite za svoje zdravje v teh zimskih mesecih? Imate kakšen poseben recept?

Mami nam vsem pripravi med, vanj nariba ingver, doda cimet in klinčke v prahu. To je recept. To redno jem in za zdaj se mi zdi, da mi pomaga. Zraven vzamem še kakšen magnezij in to je to. In pijem veliko čaja.

Na uvozu v ulico v Valburgi, kjer živite, vas še vedno najprej pozdravi transparent s sprejema po osvojitvi naslova svetovne podprvakinje v ekipnem sprintu.

Zelo sem vesela, da imamo dobre odnose s sosedi, da so ga pustili tam. Sprejem v domačem kraju je organizirala Občina Medvode. Mislim, da si boljše občine ne bi mogla želeti.

Sprejem je bil tudi po vaši prvi zmagi v svetovnem pokalu. Prva je prva ...

Prva je vedno posebna. Se mi zdi, da mi je še malo bolj pri srcu, tudi druge pa ne zaostajajo. Sploh letos je še bolj posebno leto.

Lahko bi zapisali v slogu: pri­šla je prva zmaga, medalja na svetovnem prvenstvu ... in potem obdobje po letošnjem božiču, ki še kar traja. Božiček je bil do vas res radodaren.

Bila sem pridna in Božiček me je lepo obdaroval. Upam, da bom v tem letu še bolj pridna in da mi bo prinesel še boljša darila.

Kaj se je dejansko zgodilo po božiču, da je šla krivulja rezultatov tako navzgor?

Nič kaj takega. Ne vem, kaj je drugače, da so sedaj prišli vsi ti uspehi. Treniram korak za korakom, grem stopnico za stopnico. To se stopnjuje. Vsako leto sem boljša, samozavestnejša, močnejša. Zelo sem pozitivna in vesela, da gre vse v pravo smer.

Kako doživljate vse te uspehe, kako je v teh dneh biti v koži Anamarije Lampič?

Nič posebnega. Še vedno sem jaz, tista pozitivna, vesela Ana. Če me karkoli teži, dam to hitro iz sebe, povem vsaj nekomu, ki je v mojem krogu. Nimam velikih zadržkov glede tega. Hitro dam stran slabo energijo in me redkokdaj tudi vsi drugi vidijo jezno, žalostno. Samo enkrat se živi, treba je biti vesel in pozitiven.

Pridno zbirate rdeče majice vodilne sprinterke. Kam jih shranjujete?

Sedaj se jih je pa res že kar nekaj nabralo. Rada imam tudi rdečo barvo. Ko prinesem vsako novo domov, jo operem, da lepo diši. Zbiram jih, in če je kakšna posebna priložnost, na primer za sponzorje, jim vsaj malo vrnem s tem, dam jim podarim majico z mojim podpisom.

Na tisto za končni uspeh pa še čakate. Do konca sezone je še sedem sprintov.

Smo komaj čez polovico. Sezona je, kar se sprintov tiče, še dolga. Verjamem, da sem to majico sposobna obdržati. Treba je ostati zbran in verjeti v uspeh. Lahko pa se zgodi marsikaj. Nikoli ne veš, ali ti bo zdravje služilo, bodo smučke prave ... Zadovoljna sem že s tem, kar sem v letošnji sezoni dosegla. Tega mi nihče ne more vzeti.

Se veselite novih tekem ali bi raje videli, da bi bilo sedajle konec sezone?

Letos še bolj uživam, kot sem prejšnja leta. Se mi zdi, da sem res v tisti pravi, dobri formi. Komaj čakam sprinte, da tekmujem in tudi da bo čim hitreje konec sezone, da bom lahko spet začela trenirati, da bom naslednjo še boljša.

Držimo pesti, da vam uspe. In potem bo … veselica?

Če mi uspe rdečo majico pripeljati do Canmora v Kanadi, mislim, da bo to velik uspeh po dolgem času, po Petri Majdič. Zagotovo se ne bom veselila samo jaz, temveč se bo cela tekaška srenja, moja družina, prijatelji … Zadovoljna pa bom ne glede na to, katero mesto bom na koncu osvojila.

Že kaj načrtujete dopust po sezoni?

Letos sem dala fantu možnost, da izbere destinacijo. Zadnje štiri leta je bila vedno moja izbira. Ni še čisto prepričan, kam bi rad šel. Počasi se bo treba odločiti. Morda bom pa tudi jaz imela kaj prstov vmes.

Oddajte svoj komentar

Kranj 3°

megla
vlažnost: 98 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

1/18

nedelja

4/13

ponedeljek

5/12

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 17. marec 2024

Muzikal Kekec

OBVESTILA / Koroška Bela, 17. marec 2024

Križev pot na Ajdno

GLEDALIŠČE / Breznica, 17. marec 2024

Čarodej Jan

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 17. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 18. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 19. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

IZLETI / Cerklje, 19. marec 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.