Bela internacionala

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 9. februar 2020 / 10:45  

Včasih se je zaklicalo: Proletarci vseh dežel, združite se! Zdaj pa proletarce zamenjajmo s smučarji in se vprašajmo, kje na svetu se vsako leto zbere največ smučarjev na enem kraju. Po mojem v francoskih Treh dolinah …

Val Thorens

Sredi januarja 2005 sem po vrnitvi s smučanja v smučarskem središču Val Thorens na pokojnem Mobitelovem spletnem portalu Pinkponk objavil kolumno z naslovom »Cime de Caron, pod njim Val Thorens«. Napisalo se mi je kakor sledi. »Tu, na vrhu, se vidi daleč: na severu velika Bela gora, na jugu Meije in Les Ecrins, na vzhodu 'Švajca visoke gore', na zahodu za gorami slutim ravan in za njo večerni ocean … A kaj, ko tu nisem sam! Visoko sem se pustil pripeljati, skupaj z množico drugih. Bojim se, da se večina sploh ne zaveda, kje smo, kakšen privilegij je to! Biti tako visoko, tako blizu Njega, ki se kaže kot Sonce in skriva v nebo, ki je tu slej ko prej. Za nas pa je to le postanek, trenutek na poti v ne-bo. Mi nismo bogovi, jaz nisem Petrarca. A jaz vsaj vem, da je šel Francesco že 26. aprila 1336 na Mont Ventoux, v pogledu na jug slutim goro vetrovno, v Provansi, v mislih sem s pesnikom, ki sploh ni bil smučar, ki je ljubil in pel: 'Di pensier in pensier, di monte in monte / mi guida Amor … Ove d'altra montagna ombra non tocchi / verso 'l maggiore e 'l piu espedito giogo / tirar mi suol un desiderio intenso …' Iz misli v misel, z gore na goro me vodi Ljubezen … Na goro, ki je tako visoka, da je senca drugih ne doseže, na največji in najbolj odkriti vrh … (Dal Canzoniere, CXXIX) Ne, to ni ne pesem ne potopis. Je le zapis občutij, ki so me navdala že večkrat na visokih vrhovih francoskih Alp, kamor kot smučarji zahajamo že vrsto let kmalu po novoletnih praznikih. Nazadnje je bilo prejšnji teden, na izjemno razglednem vrhu gore Cime de Caron (3198 m n. m.), visoko nad smučarskim mestom Val Thorens. Lahko bi pisal o marsičem, o tem, koliko smo prevozili, po cestah in po zasneženih strminah, kaj vse smo užili, koliko pojedli in popili … Vendar to pot raje izpostavim en sam občutek. Občutje veličine, ki smo je (lahko) deležni, ko se z gondolo in brez velikih muk povzpnemo na vrh gore, s katere se vidi visoki gorski krog brez primere in nad njim še neskončno visoko modro nebo. Čeprav se bojim, da marsikdo tega sploh ne zna ceniti. Ker se mu ni bilo treba za ta vzpon skoraj nič potruditi. 'Neznosna lahkotnost' doseganja vseh potovalnih ciljev na tem planetu zavaja. Prikriva Nevarnost in nas dela neprevidne. Na obalah jugovzhodne Azije /kjer je takrat divjal silovit cunami/ še bolj kot na vrhovih Alp … Za občutja, kakršna je pred sedmimi stoletji upesnil veliki mojster, je treba naravo še vedno ljubiti in spoštovati. Tudi ko nam Ona, naj bo gora ali obala, ljubezni in spoštovanja ne vrača. V tem jo, čeprav majhni in minljivi, prekašamo.«

Smučarska meka

Poldrugo desetletje pozneje sam ne morem verjeti, da sem takrat smučanje in z njim povezana dejanja in občutja doživljal tako zaneseno. V zadnjem tednu januarja 2020 sem bil spet v imenovani smučarski meki, vendar sem svojo smučarijo doživljal veliko bolj profano. Mogoče tudi zato, ker nisem bil pri najboljšem zdravju, bilo je tudi nekaj dni slabšega vremena, pa sem sam in skupaj z svojo ožjo družbo nekoliko raziskoval kraj, v katerem smo se znašli. Na enem od spletnih portalov berem: »Nobeno evropsko smučišče ni tako blizu nebesom kot Val Thorens. Slavni zimski šport, ki se v francoski regiji Rhône-Alpes odvija na višini 2.300 m, ponuja osupljiv razgled na francoske, švicarske in italijanske Alpe in zaradi tega velja tudi za najvišje ležečo postajo v Evropi. Ob tem ne smemo pozabiti, da Val Thorens predstavlja najvišjo točko slavnega smučarskega središča Les Trois Vallées, ki s svojimi tremi dolinami in s skupno dolžino 600 kilometrov urejenih prog velja za največje povezano smučarsko središče na svetu …« Berem tudi, da je današnji Val Thorens začel iz tedanje gorske vasice nastajati šele leta 1967, danes pa je manjše mesto z vsem, kar potrebuje. Vprašal sem se, koliko ljudi tu stalno živi in koliko jih je tu takrat, ko je smučarjev največ, to pa je sredi februarja, ko so v Franciji in drugih deželah šolske smučarske počitnice. In sem našel tudi ta podatek: okrog tisoč je teh, ki so tu bolj ali manj stalno in servisirajo množico smučarjev in drugih turistov, ki jim je na voljo 22.500 postelj. Na viških sezone se torej samo v središču Val Thorens zbere od 20 do 25 tisoč ljudi vseh narodnosti, njihov skupni imenovalec pa je smučarija … Bela internacionala.

Prvaki, ki ne smučajo

Sicer pa je tako, da večina od tistih, ki vodijo ta svet, sploh ne smuča. Pa se ta vseeno vrti. Ameriškega, ruskega, kitajskega, indijskega in še marsikaterega predsednika v francoski Val Thorens pač ne bo. Zanje je bolj primeren švicarski Davos …