Ta mesec praznik smolčkov

Besedilo: Dina Kavčič
Kategorija: Mengeš / četrtek, 6. februar 2020 / 10:53  

Leto 2020 ni navadno leto, temveč prestopno. To pomeni, da bo imel februar 29 dni, leto pa 366 dni.

Tržič – Na prestopno leto, ki se zgodi vsaka štiri leta, nas je že v začetku leta spomnil dolgoletni naročnik Gorenjskega glasa Gabrijel Pagon iz Tržiča, ki bo letos praznoval svoj 21. rojstni dan. Kako je to mogoče, ko pa je na Gorenjski glas naročen že 52 let? Gabrijel, ki se je rodil blizu Partizanske bolnice Franja pri Cerknem, je na svet prijokal 29. februarja 1936 in letos bo na vrsti 21. prestopno leto od njegovega rojstva, vsa leta vmes pa je moral Gabrijel, kot tudi vsi drugi smolčki – ki so bili rojeni 29. februarja – rojstni dan praznovati 28. februarja ali 1. marca. Gabrijel je to največkrat počel v družinskem vikendu v Davči, kjer je bilo veselo tudi več dni skupaj. Gabrijel je v rojstnem kraju živel do 17. leta, ko je odšel v Solkan, kjer se je izučil za mizarja. Sledilo je služenje vojaškega roka, leta 1961, ko je bil star 25 let, pa je prišel v Kranj, kjer je imel strica, ki je bil direktor Knjigarne Simon Jenko. Stric mu je pomagal dobiti službo v trgovini Šipad Sarajevo, ki je bila pod nebotičnikom v Kranju. Podjetje se je ukvarjalo s prodajo pohištva in Gabrijel je bil sprejet na delovno mesto vodje skladišča. Njegov šef pa je kaj kmalu ugotovil, da je sposoben več, zato je postal njegov pomočnik. Kasneje je končal še trgovsko šolo in do upokojitve delal kot komercialist in revizor trgovin v Peku. Takrat je imel Peko 174 trgovin po vsej Jugoslaviji in Gabrijel jo je prevozil z avtom, avtobusi, vlaki in z letalom »po dolgem in počez«. Povsod ima še danes dobre prijatelje. V Tržič ga je pripeljala ljubezen. Takrat je stanoval v Naklem, in ko je bila 26. junija 1963 veselica ob odprtju novega športnega igrišča v Križah, kjer so igrali Planšarji, sta se s prijateljem Joškom s kolesi odpeljala na veselico. Kolesa sta pustila pri gostilni Pr'Benk in na veselici je Gabrijel spoznal bodočo ženo, s katero sta skupaj še danes. Imata hčerko in sina, ki je predlani po dvanajstletnem boju z boleznijo izgubil bitko. Imata tudi vnuka ter pravnukinjo Klaro, ki s starši živi v zgornjem nadstropju njune hiše, ki ima čudovit pogled na Tržič in okoliške hribe. Gabrijelova želja je bila, da bi postal lesni inženir, a ker mu to šolanje ni bilo dosegljivo, je svoj talent za ustvarjanje izdelkov iz lesa v največji meri izživel, ko se je upokojil. V svoji prostorni mizarski delavnici v pritličju hiše je nastalo veliko lesenih skled, otroška zibka, lesena skrinja, šuštarski stolčki na treh nogah in še veliko drugih uporabnih stvari.

Mi smo spoznali Gabrijela. Njegova želja pa je, da bi spoznal čim več smolčkov iz Gorenjske, najbolj ga zanima, kdo je najstarejši gorenjski smolček. Pri tem potrebujemo vašo pomoč, cenjeni bralci. Če ste sami smolček ali poznate kakšnega smolčka, nam, prosimo, to sporočite po elektronski pošti na naslov dina.kavcic@g-glas.si ali po klasični pošti na naslov Gorenjski glas, Nazorjeva ulica 1, 4000 Kranj.