Kalifornijski Danci

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Izleti GG / četrtek, 6. februar 2020 / 18:46  

Amerika od Jimija do Jima (13)

Od San Francisca do San Diega po celotni kalifornijski obali vodi tako imenovana Pacifiška obalna avtocesta (Pacific Coast Highway, tudi Highway 101 ali California 1). Dolga je dobrih tisoč kilometrov, do Los Angelesa, kolikor smo je prevozili mi, le nekaj manj. Da bi v polnosti doživeli njeno slikovitost, si je za potovanje sicer dobro izbrati vrhunec poletja in kabriolet starejšega datuma, ki omogoča veter v laseh, a je lahko lepo tudi s cenejšim najetim avtom v toplem septembru.

Strme obale so podobne tistim na Irskem, menjajo se gozdovi, travniška golota in nizko grmičevje, vijugasta cesta in le redka mesta za prehitevanje pa spominjajo na nekdanjo jadransko magistralo. Turisti se ustavljajo na razglednikih, da bi posneli nekaj fotografij, mogoče ujeli plavutasta repa dveh kitov, ki plavata nedaleč od obale. Cesta je solidno vzdrževana, najbrž prav zaradi turizma, saj v zaledju poteka sodobnejša večpasovnica.

Pred krajem San Simeon je obala, imenovana Piedras Blancas, kamor vse leto prihajajo »na počitek« severni morski sloni (angl. elephant seals). Celotna populacija teh velikih živali (samci pri teži več kot dve toni dosežejo tudi do pet metrov in v paritvenem obdobju kar sto dni lahko preživijo brez hrane in vode) z domicilom na zahodni ameriški obali šteje več kot 25 tisoč živali, a so večji del na morju. »V juliju in avgustu jih je na obalah nekaj sto, med januarjem in majem pa je prava gneča, saj jih sem prihaja na tisoče,« pove starejši gospod Roger, prostovoljec v društvu Prijatelji morskih slonov, ki v nadaljevanju ob albumu fotografij pripoveduje zanimivo zgodbo o življenjskem krogu teh živali. »Tisti z velikim nosom je glavni samec tu,« doda; le odrasli moški primerki imajo namreč velike nosove. Na obali ležijo kot »crkovine«, le sem in tja si z repom na telo nasujejo peska, da bi jih hladil.

Majhno mesto Solvang ima za Severno Ameriko nekoliko nenavadno ime. V danskem jeziku namreč pomeni »sončno polje«. Leta 1910 je skupina danskih priseljencev kupila dobrih 36 kvadratnih kilometrov zemlje in tam ustanovila dansko kolonijo z ljudsko šolo, oblikovala mestno upravo ... Mesto tudi po več kot sto letih še vedno daje občutek, kot da smo na Danskem, od ulic in hiš do prodajaln s tipičnimi danskimi izdelki, tudi kakšen mlin na veter se najde. Še vedno je tu mnogo danskih priimkov. Ne manjka Muzej Hansa Christiana Andersena, v parku naletimo na njegov doprsni kip, pred neko restavracijo pa fontano krasi – kdo drug kot Mala morska deklica, replika tiste v Köbenhavnu.

Cestne oznake SLO sicer spominjajo na našo ljubo Slovenijo, v Kaliforniji pa te veljajo za kraj San Luis Obispo. Tu najdemo tako imenovano Alejo žvečilk (Bubblegum Alley). V kakih dvajset metrov dolgem prehodu je na obeh straneh zidu menda nalepljenih več kot dva milijona žvečilnih gumijev. Zgodba sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so jih začeli na zid lepiti tamkajšnji študenti. Stena še vedno obstaja, vsakih nekaj let pa jo menda očistijo in naredijo prostor za nove žvečilne gumije.