Testamenti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. februar 2020 / 18:58  

»Potem je brkljal po mojih ustih s svojimi šili in sondami in svojim malim ogledalcem, kot ponavadi. Kot ponavadi sem videla njegove oči čisto blizu, povečane za njegovimi očali – modre in podplute, z vekami, podobnimi nagubanemu slonjemu kolenu – in skušala zadrževati dih, kadar je izdihnil, zakaj sapa mu je – kot ponavadi – zaudarjala po čebuli. Bil je mož srednjih let in neizrazitih potez. Snel si je bele raztegljive sanitarne rokavice in si umil roke v umivalniku, ki ga je imel za hrbtom. 'Popolni zobje. Popolni,' je rekel. Potem pa: 'Pravo dekle postajaš, Agnes.' Potem je položil roko na mojo majhno, a rastočo dojko. Bilo je poletje, zato sem imela na sebi poletno šolsko uniformo iz lahkega rožnatega bombaža. Od šoka sem otrpnila. Potemtakem je bilo res, tisto o moških in njihovem divjaštvu, vnetljivih strasteh, in zgolj s tem, da sem sedela na zobozdravniškem stolu, sem jih razvnela. Bilo mi je strašansko nerodno – kaj naj bi rekla? Ker nisem vedela, sem se delala, kot da se ni nič zgodilo. Dr. Grove je stal za mano, tako da je imel levico na moji levi dojki. Njega nisem videla, samo njegovo dlan, ki je bila velika in po hrbtišču poraščena z rdečkastimi dlakami. Bila je topla. Počivala je na moji dojki kakor velika vroča rakovica. Nisem vedela, kaj naj storim. Naj primem njegovo dlan in jo odmaknem s prsi? Bo to podžgalo še več neustavljive sle? Naj poskušam zbežati? Potem mi je dlan stisnila dojko. Prsti so našli bradavico in jo uščipnili. Bilo je, kot da bi zapičil risalni žebljiček vame. Z životom sem se pomaknila naprej – čim hitreje sem morala z zobozdravniškega stola – a roka me je pribijala nanj. Nenadoma pa se je vzdignila in pred očmi se mi je prikazal dr. Grove v celoti. 'Čas je že, da vidiš enega,' je rekel z običajnim glasom, s kakršnim je tudi sicer govoril. 'Kmalu boš imela enega takega v sebi.' Prijel me je za desnico in si jo položil na tisti del telesa. Najbrž mi ni treba praviti, kaj se je zgodilo potem. Imel je papirnato brisačo. Obrisal se je in si vtaknil svoj privesek nazaj v hlače …« (str. 117–118)

V Deklini zgodbi smo videli, kako se je liberalna demokracija ZDA sprevrgla v teokratsko avtokracijo Gilead. Ta pa kljub »svetosti« ni imuna na pedofilijo in druge moralne izprevrženosti. Temu smo priča tudi v avtokratskih institucijah, s katerimi živimo tu in zdaj. Testamenti so testament Gileada, ki propade bolj zato, ker se notranje razkroji kot zaradi zunanjega sovražnika. So sistemi, ki se sklicujejo na Boga, ta pa se – hvala bogu – odloči drugače …