Kje leži denar na tleh

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. januar 2020 / 10:26  

Ženske ljubijo barabe, 2. del

»Starši so mi s stisnjenimi ustnicami pomagali pri vnukih. K njim sta prihajala na kosilo in večerjo, zanju sta plačevala tudi stroške v zvezi s šolo in vrtcem. Meni pa nista dala niti evra. Bala sta se, da bi ga nemudoma izročila Gregi.«

Preden nadaljujem Erikino izpoved, naj zapišem, da je objavi prvega dela sledil velik odziv med bralci. Pa niso pisali tisti, ki so se znašli v podobni zgodbi brez srečnega konca, temveč njihovi starši in prijatelji. Ljudski glas ve marsikaj, a je tiho. Bližnji pa so nemočni, ker se jih kljub trudu, da bi pomagali, žrtve znebijo z besedami, da je pri njih vse, kot mora biti. Vseeno bi bilo treba vztrajati pri pomoči že zaradi otrok, ki v takšni nemogoči zvezi najbolj trpijo.

Naj se vrnem k Erikinemu pripovedovanju.

»Potem sem slišala, da se je Grega zapletel v trgovanje z bitcoini. Domov se je pripeljal z novim avtom. Na roki pa ura, vredna več sto evrov. Mislila sem, da se mi sanja! Že od malice v službi nisem nič jedla, ker je bil hladilnik čisto prazen pa še odklopljen za povrhu, on pa se baha pred menoj z bogastvom! Ko sem slučajno pogledala skozi okno, sem tam videla njegovega prijatelja Zorana, ki mi je bil že od prvega dne zoprn, da mi bolj ni mogel biti. Vedela sem, da živi z družino v nekem ''desetorazrednem'' neprofitnem stanovanju, da je brezdelnež, socialna ali občina njemu in partnerici plačuje prehrano otrok v šoli, oba otroka sta bila abonenta šolskega sklada, oblačila in šolske potrebščine pa so dobivali na Rdečem križu in Karitas. Sam se je hvalil, da so mu vsake toliko časa plačevali tudi različne položnice. In sedaj bi se ta dva šla biznis z bitcoini ali karkoli je to že bilo?! Bila sem čisto v šoku. Tresla sem se po vsem telesu, sploh ko mi je ukazal, naj mu dam dvajset evrov. Da mi jih bo prej kot v enem mesecu vrnil dvajset tisoč.

Tistih dvajset evrov mi je ogromno pomenilo. Hranila sem jih za hude čase, a v nekem blaženem trenutku po zelo dobrem seksu sem Gregi povedala, da jih imam in da mi pomenijo izhod v največji sili. Bil je brez milosti. Očital mi je, da so njegovemu prijatelju priskočili na pomoč celo domači in mu dali začetni kapital za trgovanje. Nisem mogla verjeti! Poznala sem te ''domače''! Tast in tašča sta bila ob svoji skromni pokojnini zakreditirana do konca, denar od teh kreditov pa je ob življenju na veliki nogi izginil že prvi dan, ko se je znašel na bančnem računu.

Gregi je nekako uspelo, da je potolkel vse moje pomisleke. Nazadnje sem mu izročila dvajset evrov in ga prosila, naj mi vsaj to vrne. Vse mi je obljubil, čisto vse! Potem pa je izginil skozi vrata, slišala sem le njegovo poplesavanje po stopnicah. To je počel vsakič, ko se mu je zdelo, da mu ves svet leži na dlani. Minili so trije dnevi, pa ga še ni bilo domov. Jaz pa brez enega samega evra v denarnici. Stopila sem k mami (telefona že lep čas nisem imela, ker ni bilo denarja zanj) ter jo lepo prosila, ali sta lahko otroka pri njej. Nič mi ni odgovorila, le sesedla se je za mizo, si pokrila obraz z dlanmi in zajokala. Ni me ganilo, niti malo ne. Bila sem jezna nanjo, ker se mi je še zmeraj zdelo, da dela Gregi krivico.

Malo po enajsti uri sem se v službi onesvestila. Zavrtelo se mi je in preden sem lahko karkoli naredila, mi je zmanjkalo tal pod nogami. Odpeljali so me na urgenco in v zmedenosti sem zdravniku odkrito povedala, da že več dni nisem jedla. ''A hujšate?'' me je v šali vprašal. Prikimala sem, kaj pa sem hotela drugega?

Poslali so me na oddelek ter me priklopili na infuzijo. Krvni izvidi so bili katastrofalni. Trmasto sem stiskala ustnice in razmišljala, kako se bo počutil Grega, če bo slučajno prišel v prazno stanovanje. Samo zanj mi je bilo mar!

Ko so me odpustili, sem zavila še na banko. Uslužbenka, ki me je že zelo dobro poznala, se je sicer prijazno nasmehnila, a sem imela občutek, da bi najraje vstala in zbežala. Prosila sem jo, da bi še enkrat pregledali moje finančno stanje, če bi se dalo dobiti nekaj sto evrov hitrega kredita. Zmajala je z glavo. ''Gospa, vi imate toliko blokad, da je že misel na kredit popolnoma nemogoča!'' mi je dejala. Potem pa je stopila za predelno steno in mi prinesla trideset evrov. ''Tole vam dam iz lastnega žepa, ker se mi smilite!'' je še dodala.

Bolj me ne bi mogla ponižati. A kaj sem hotela? Pograbila sem denar, da si ne bi premislila, in brez pozdrava zapustila banko. Doma sem se lotila svojih plačilnih list in bančnih izpiskov. Nekaj mi je kljub izkušnjam govorilo, da se je bančna uslužbenka motila. Plačilna lista je bila obetavna. Nikoli nisem dobila manj kot 1.600 evrov. Z dodatki še veliko več. Po plačilu stroškov za garsonjero, v kateri smo pristali, in so bili minimalni, bi mi ostalo, če bi bilo vse, kot bi moralo biti, najmanj tisoč evrov za trošenje. Pogled na kup blokad, ki so mi visele za vratom, ni bil enostaven. Če bi želela izplačati vse, bi morala imeti vsaj tristo tisočakov.

Z evri, ki mi jih je dala bančna uslužbenka, sem nekako preživela skoraj deset dni. Potem pa me je mama poklicala v službo, naj se oglasim, ker je starejši otrok bolan. Živčna razvalina, kakršna sem bila, sem že imela na koncu jezika, da verjetno ni kaj hujšega, saj sem ga nazadnje videla ''včeraj'', ko je bil še čisto zdrav. Potem pa sem začela razmišljati, da so minili že trije tedni, kar sem nazadnje videla svoja otroka! Postalo me je sram v dno duše. Niti spomnila se nisem nanju, v glavi se mi je motal le Grega! Po telefonu je bil nedosegljiv, verjetno je zamenjal operaterja. Na vprašanje, kje hodi, pa nisem imela odgovora. Da bi poklicala partnerico njegovega prijatelja in jo vprašala?! Raje bi se udrla v tla, kot si nakopala takšno sramoto. Hrepenela sem po njegovem objemu, smehu, dobri volji, optimizmu, po vsem, s čimer je v trenutku znal razsvetliti še tako temačen dan.

Ko sem po službi odhitela proti domu staršev (morala sem iti peš skoraj pet kilometrov, ker nisem imela denarja za avtobus) so najstarejšega že odpeljali v bolnišnico. Huda pljučnica. Mama je šla z njim, oče, ki me je pričakal na pragu, pa je pljunil predme. ''Če se mu kaj zgodi, boš ti kriva za njegovo smrt!'' me je nahrulil, preden sem se umaknila njegovemu besu.

Dvignila sem prst kraj ceste in šele po kakšni uri mi je ustavil kombi in me zapeljal do Ljubljane. Pojma nisem imela, kje moj otrok leži: na infekcijski ali na pediatriji. Tavala sem sem in tja in spraševala. Bila sem čisto izgubljena. Ko sem ga končno našla, me niso več pustili k njemu. Da je že prepozno, so mi rekli. Domov sem se odpravila peš. Enaindvajset kilometrov. Kaj pa je to takšnega?

Na smrt utrujena sem vstopila v stanovanje malo po tretji uri zjutraj. O, kako sem se razveselila, ko sem v postelji zagledala Grego! Objel me je in stisnil k sebi. ''Kje si bil? Kaj si počel? Zakaj se nisi nič oglasil?'' sem ga zasipavala z vprašanji.

Med božanjem mi je povedal, da je šlo vse narobe. Da je dolžan tri tisoč evrov za usposabljanje za trgovanje z bitcoini, pa da je kljub vsemu ugotovil, kje leži denar na tleh, le pobere ga ne nihče. ''Postal sem spremljevalec neke starejše, zelo razgledane vdove. Ni mi hudega!'' je še dodal. Ko je že zarana odšel k njej, sem jokala kot dež ...« (Konec)