Gorenjski hribovski kmet v evropskem parlamentu

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 27. januar 2020 / 10:43  

Hribovski kmet Stane Bergant iz Kokre je v imenu več kot petdesetih organizacij, podpisnic peticije za zmanjšanje števila zveri in divjadi, predstavil njeno vsebino trem odborom evropskega parlamenta.

Gorenjski hribovski kmet v evropskem parlamentu ... To je bila odmevna novica.

Nivo demokracije v Evropi je po svoje treba občudovati, saj recimo tudi kmetu iz Kokre omogoča, da lahko v evropskem parlamentu predstavi svojo »bolečino«, pri tem pa ga celo opozorijo, da naj govori v svojem jeziku. To je res prijeten občutek.

Peticijo ste že pred dobrim letom naslovili na evropski parlament in komisijo. Ste pričakovali, da jo bo sploh kdo obravnaval in da ne bo obležala v bruseljskih predalih?

Marsikdo me vpraša, ali je pri tej peticiji vmes kakšna politika. Tu ni nobene politike, to je izključno peticija stanovskih organizacij, ki delujejo na področju kmetijstva in podeželja. Na raznih sestankih kmetov v letu 2018 je bila vedno tema tudi problematika zveri in divjadi. Takrat se je tudi porodila ideja, da zahteve strnemo v peticijo, ki smo jo potlej ponudili v podpisovanje kmečkim organizacijam. Peticijo smo najprej naslovili domači politiki – državnemu zboru, vladi, ministrstvom, a kakšnega posebnega odziva ni bilo, dobili smo le en odgovor, potlej smo jo še prevedli ter jo poslali evropski komisiji in evropskemu parlamentu. Ker v Bruslju dobivajo na desetine in stotine različnih peticij, smo bili prijetno presenečeni, ko so nas povabili, da jo predstavimo poslancem treh odborov parlamenta. Hkrati sta bili predstavitvi dveh peticiji – naše »proti zverem« in portugalske »za zveri«.

Zveri in divjad so poenotile slovensko podeželje. Peticijo je podpisalo kar štiriinpetdeset organizacij s področja kmetijstva in podeželja ...

Kmetje v Sloveniji smo zelo različni – smo hribovski in nižinski, smo govedorejci, poljedelci, vinogradniki, sadjarji. Različnih interesov je zelo veliko, zato je težko najti temo oziroma problem, ob katerem bi se poenotili. Zveri in divjad so očitno takšna tema. Tudi kmetje, ki sicer nimajo problemov z zvermi in divjadjo, so pokazali solidarnost do tistih, ki občutijo probleme, hkrati pa jih je strah, da bodo tudi njih v prihodnosti doleteli podobni problemi.

Kakšen je bil občutek na predstavitvi? Ali so evropski poslanci pokazali razumevanje do slovenskih problemov?

Po predstavitvi obeh peticij – slovenske in portugalske – je bila razprava, v kateri je večina poslancev ocenjevala, da bo Evropska unija morala v prihodnje spremeniti svojo politiko do zveri. Po moji oceni je glavni izvor problema evropska habitatna direktiva iz 1992. leta. Takrat je bila stroga zaščita zveri glede na stanje populacije verjetno smiselna, a razmere so se potlej spremenile, zveri so se razmnožile, nove članice Evropske unije iz vzhodne Evrope so »prinesle« v unijo velike populacije zveri. V takšnih razmerah bi bilo smiselno, da bi Evropska unija nekoliko zrahljala strogost zaščite zveri. Pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo je bilo pri nas od 450 do 500 medvedov in do 30 volkov. Večina teh zveri se je zadrževala na območju Snežnika in Kočevske, kjer je situacija specifična – prevladujejo gozdovi, kmetije, pretežno najemnice državne zemlje, so velike in tudi ekonomsko dovolj močne, da so lahko vlagale tudi v zaščito pred zvermi. Ob primernem številu zveri in zaščiti pred njimi je bilo stanje še nekako vzdržno, a potlej so se zveri, ob vse večji strogosti zaščite in naraščanju njihovega števila, začele pojavljati tudi na območjih, kjer jih nekdaj ni bilo. Zveri so zdaj tudi gorenjski problem, nekdaj se je na Gorenjskem le občasno pojavil kakšen medved ali volk, lani so se napadi volkov na pašne živali kar vrstili. Medvedov je bilo v Sloveniji že tudi 1200, zdaj jih je manj, ocene o številu volkov so zelo različne – od 90 do 150.

Kakšno rešitev predlagate?

Za upravljanje zveri smo podpisniki peticije podali več zahtev. Glavna zahteva je conacija, to pomeni, da poskušamo zveri v primernem številu obdržati na njihovem izvornem območju oziroma tam, kjer so bile v preteklosti, to je v jugovzhodnem delu Slovenije s Snežnikom in Kočevsko. Širjenja volka zunaj tega območja, to je iz predalpskega sveta v alpski svet, ne bi tolerirali, že en sam volk je namreč lahko problematičen. Pri medvedu, ki je predvsem rastlinojeda žival, bi bili lahko malo bolj tolerantni, med tistimi, ki bi se pojavljali zunaj izvornega območja, bi odstrelili le tiste, ki napadajo domače živali. Razlika je tudi v tem, da se medved običajno zadovolji z eno ovco, volk pa jih pobija vse dotlej, dokler je kaj živega na njegovem dosegu, pa četudi toliko hrane ne potrebuje za preživetje.

Interesov glede zveri je veliko. Se boste lahko uskladili z organizacijami in iniciativami, ki nasprotujejo zmanjševanju števila zveri ali omejevanju njihovega življenjskega prostora?

Tako imenovane naravovarstvenike delim v več skupin. V prvo skupino sodijo strokovnjaki in institucije, ki dobivajo denar za svoje delovanje od tako imenovanih Life projektov. Ta skupina je zelo zainteresirana, da se sedanja politika do zveri ohranja, saj bi ob spremembi politike verjetno usahnil tudi finančni vir za tovrstne projekte. Druga skupina so politiki, ki na račun zveri dobivajo politične točke. Tretja skupina so romantični naravovarstveniki, ki nimajo realne predstave o dogajanju v naravi; njihovo stališče je, da v populacijo zveri ni treba posegati z odstrelom in da bo narava to že sama uravnavala.

Je romantična tudi predstava o sobivanju zveri, pašnih živali in ljudi na podeželju?

Tako daleč še nismo, da bi v raju skupaj bivala volk in ovca. Volk in ovca sta vso zgodovino človeštva sinonim za to, da ne moreta bivati skupaj. Sožitje ni možno, možna pa je rešitev, ki ohranja zveri v Sloveniji. Naš cilj je ohranjati zveri na izvornem območju in številčno v mejah, ki so še obvladljive. Ni se treba bati, da bi zveri pri nas izumrle. Slovenija je namreč le majhen »štrcelj« dinarske populacije, v kateri je po nekaterih ocenah pet tisoč volkov.

Je možno zaščititi pašne živali pred zvermi z ograjami, pastirji in psi?

V alpskem svetu so majhne kmetije – povprečna meri 7,4 hektarja in redi osem ali devet glav velike živine, tako majhne kmetije pa si iz ekonomskih razlogov ne morejo privoščiti, da bi za zaščito svoje črede pred zvermi ograjevale pašnike ali si pomagale s pastirji ali psi. Ograja tudi ni vedno dovolj učinkovita, zgodilo se je že, da je zver prišla za ograjo in naredila masaker. Vprašanje je tudi, kako bi bili videti naši hribi, če bi bili vsevprek prepredeni z ograjami. Stalna prisotnost pastirja bi bila smiselna le na večjih pašnikih, a še na teh bi moral pastir zvečer živino nagnati v ogrado. Strokovne analize kmetijskega inštituta pa kažejo, da se živali poleti, ko je čez dan vročina, pasejo v nočnem času. Če te možnosti nimajo in se morajo pasti čez dan, je prirastek od 30 do 50 odstotkov manjši. Večina hribovskih kmetij tudi ni ekonomsko odvisna zgolj od kmetijske dejavnosti, zato marsikdo v primeru napada zveri na pašne živali enostavno obupa in opusti kmetovanje. Če, na primer, opusti kmetovanje nižinski kmet, se vedno najde kupec ali najemnik za zemljišča, v hribih je drugače, interesa za najem ni in zemljišča so prepuščena zaraščanju. Bivanje v hribovskem, gorskem svetu pa zgubi svoj smisel, če ni kmetovanja.

Kokra verjetno nima toliko problemov z zvermi kot z jelenjadjo ...

V Kokri so vse od časov Marije Terezije naprej uplenitelji zveri in divjih prašičev dobivali nagrado, ta sistem se je obdržal vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jelenjad, ki je tudi povzročala škodo na travinju in v gozdu, je nekdaj morala biti v oborah, v dolini Kokre je bila Fuchsova obora, na tržiškem koncu Bornova obora, večja je bila še na Notranjskem. Po koncu druge svetovne vojne teh obor niso več vzdrževali, jelenjad je šla prosto v naravo in se tako razmnožila, da se na hribovskih kmetijah niso več mogli ukvarjati s poljedelstvom. Če bodo hribovske kmetije zaradi zveri začele opuščati še poletno pašo, bo to na teh kmetijah pomenilo tudi konec živinoreje.