Planinstvo je del naše identitete

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. januar 2020 / 10:44  

Slovenski planinski muzej v Mojstrani letos obeležuje desetletnico delovanja. Odprli so ga 7. avgusta 2010 ob prazniku Občine Kranjska Gora, s katerim v krajih pod Triglavom ohranjajo živ spomin na dan, ko je tedanji dovški župnik Jakob Aljaž leta 1895 na vrhu Triglava postavil kasneje po njem poimenovani stolp. V začetku leta, ko muzej praznuje okroglo obletnico, smo se pogovarjali z Ireno Lačen Benedičič, direktorico Gornjesavskega muzeja, v okvir katerega sodi tudi Slovenski planinski muzej.

Slovenci imamo do planinstva poseben odnos in eden od rezultatov tega odnosa je zagotovo Slovenski planinski muzej. Imajo podobnega še kje na svetu?

Planinski muzeji vsekakor so, ne vem pa, ali je kje kakšen v smislu nacionalnega muzeja ... Res pa je, da smo Slovenci specifični glede tega; prav v odnosu do gora krepimo svojo nacionalno identiteto. Oblikovali in sooblikovali smo se kot narod tudi v tekmi za prevlado slovenstva v gorah; spomnimo se, kako so v Aljaževih časih postavljali slovenske planinske koče in se tudi na ta način zoperstavljali nemški prevladi. Slovenski planinski muzej seveda je nacionalnega pomena, kljub temu da formalno ni nacionalni muzej, saj deluje kot del medobčinskega Gornjesavskega muzeja, lociran na repu Slovenije, kot rečemo.

Kaj je bila osnovna ideja, ki vas je vodila pri postavljanju muzeja? Ste izpolnili začetna velika pričakovanja?

Odgovornost in pričakovanja, oboje je bilo ob nastajanju muzeja zelo veliko. Muzealci brez Občine Kranjska Gora, brez entuziazma, brez vodje projekta, takrat je bil to Miro Eržen, brez planinskega društva, planinske zveze in še mnogih deležnikov ne bi nikoli mogli priti do rezultata, kakršnega imamo danes v Mojstrani. Odločilnega pomena pri njegovem nastajanju je bila prav podpora širše slovenske javnosti. Imamo srečo, ker je Planinska zveza Slovenije druga najštevilnejša organizacija pri nas, takoj za gasilci. A enako visoka, kot je bila podpora, je bila prav zato tudi odgovornost. Še se spomnim, kako smo se s sodelavci peljali iz Innsbrucka, kjer smo si ogledali eno od razstav s področja planinstva. Vso pot smo diskutirali, kako bomo zasnovali slovenski planinski muzej. Nastala je ideja, da bi vsebino predstavili kot vzpon na goro, kjer se ustavljaš kot pri postankih na poti, dosežeš cilj (vrh) in se vrneš v dolino.

Točno ta koncept postavitve razstave je ostal do danes. Še vedno izkazuje, da je pravi, aktualen, saj dopušča možnost dopolnitev in aktualizacij. Od vsega začetka smo vedeli, da si želimo aktivnega obiskovalca – tudi planinstvo je v svoji osnovi aktivno – in temu smo prilagodili ta naš vzpon na goro, pri katerem na poti do vrha rešuješ naloge in zbiraš žige. Do letos smo jih na razglednici, s sodelavci pa smo zdaj ta sklop prenovili in pripravili nove igrice in naloge ter nagrade. Seveda pa smo muzealci nagnjeni k temu, da zgodbo pripovedujemo na osnovi predmetov. Žal kljub temu da je bila stavba v osnovi grajena za muzej, v njej ni prostora za vse, kar bi želeli predstaviti. Zato je bil sklop o alpinizmu že na začetku skromnejši in ga zdaj že tretjič prenavljamo oziroma dopolnjujemo z razstavami, ki so na ogled dalj časa.

Se je obisk muzeja po navalu v prvih letih kaj umiril?

Ker je Občina Kranjska Gora kot nosilec investicije predhodno ugotovila, da za izvedbo projekta sama nima dovolj finančnih sredstev, se je formirala Ustanova Avgusta Delavca. To je združenje, v katerem so poleg Planinskega društva Dovje - Mojstrana še Planinska zveza Slovenije, klub Skala ter posamezniki in pri katerega ustanovitvi sem kot direktorica muzeja sodelovala tudi sama. Prav ta ustanova je bila tista, ki je v sodelovanju z drugimi poskrbela tudi za to, da so vsi slovenski planinci s članarino planinski organizaciji prispevali svoj delež in si tako vnaprej zagotovili vstopnico za ogled takrat še nastajajočega planinskega muzeja. V prvih letih po odprtju smo imeli povečano število obiskovalcev prav na ta račun, čeprav dobro vem, da bi si vsi planinci muzej tudi sicer ogledali. Od samega začetka si prizadevamo, da se obiskovalci vračajo – in se. Veliko se posvečamo temu, da bi jih pritegnili.

Kako lovite ravnotežje med strokovnim, tradicionalnim in vendarle privlačnim za čim širši krog obiskovalcev?

Tako, da program, poslanstvo in vizijo sooblikujemo z različnimi deležniki. To pomeni, da se o programih že pri načrtovanju posvetujemo, zbiramo informacije, vključujemo vse tiste, ki so ob vzpostavitvi muzeja odigrali morda najpomembnejšo vlogo in so še danes naši partnerji, tudi v smislu sofinanciranja programa, kot je to na primer Planinska zveza Slovenije. Poslušamo in vedno znova iščemo skupne poti, da pripravljamo programe, ki so – vsaj tako si želimo – takšni, ki družbi in našim obiskovalcem koristijo, pa tudi taki, s katerimi mi želimo opozoriti na probleme sodobne družbe. Zavedamo se, da naša soustanoviteljica Občina Kranjska Gora ob tem želi še več vsebin, ki bi bile zanimive za turistično gospodarstvo, in prav na to je vezana ena večjih sprememb v muzeju: muzejska recepcija je postala tudi turistično-informacijski center, ki prinaša dobrodošlo dopolnitev muzeja; sicer smo pa že pred formalno vključitvijo turizma v muzej obiskovalcem mimogrede nudili te informacije. Planinski muzej je tudi informacijska točka Triglavskega narodnega parka, prav tako kot je bila to od leta 1984 že Triglavska muzejska zbirka v Mojstrani, zadnja tri leta pa tudi uradna informacijska točka Alpske konvencije. Skratka: muzej ima pomembno vlogo v družbi, tudi pri sooblikovanju naše lastne identitete; v tem sodobnem »hitrem« času pogosto ne vemo več dobro, kdo smo, kam gremo, in če se bomo zavedali, kdo smo in kam želimo, je pomembno, da je naš cilj jasen.

Kaj pa je tisto, kar skrito očem vsakodnevnih obiskovalcev hranite v muzejskih depojih?

Slovenski planinski muzej temelji na že zbranem gradivu, ki je bilo predstavljeno v Triglavski muzejski zbirki; planinci so namreč tako rekoč takoj po vojni vedeli, da bo treba ohraniti in zapisati zgodovino slovenskega planinstva. Pri tem so bili najbolj aktivni Jeseničani, ki so tudi zbirali gradivo in ga v šestdesetih letih podarili Planinskemu društvu Dovje - Mojstrana. Tako je nastala Triglavska muzejska zbirka, ki je imela kar širok zgodovinski pregled. Res pa je, da smo ob vzpostavitvi Slovenskega planinskega muzeja načrtno iskali gradivo za stalno postavitev. Pa tudi to, da smo v desetletju, kar je muzej odprt in smo pripravili po štiri do pet občasnih razstav, dobili precej dodatnega gradiva. Veseli smo gradiva, ki nam ga zapustijo posamezniki, med njimi naj kot primer omenim fotografski opus Jaka Čopa, pa predmete, kot so nahrbtniki, oprema in obleka planincev ter alpinistov, dnevniki, risbe, filmi ... Se pa nadejamo, da bo gradivo še prihajalo, sploh s področja alpinizma, ki se v zadnjih letih zelo močno in hitro razvija. Prav na tem področju je še veliko možnosti za sodelovanje in razvoj muzeja. Planinski muzej je za to več kot primeren, zato računamo na podporo tako planinske zveze kot alpinistov, da nam gradivo, ki ga hranijo, prepustijo vsaj v evidentiranje oziroma v hrambo.

Obstaja v muzeju predmet, ki je vam osebno najljubši?

Seveda. To je pogodba, s katero je Jakob Aljaž kupil vrh Triglava, na katerem je nato postavil stolp.

Ali v jubilejnem letu pri­pra­vljate kakšen poseben program?

Pripravljamo. Sicer imamo skoraj vsako leto priložnost, da praznujemo oziroma obeležujemo kakšno od pomembnih obletnic: predlani 240 let od prvega pristopa na Triglav, lani smo se spomnili prvega vzpona na Everest ... Za desetletnico delovanja muzeja ne bomo pripravljali kakšne posebne razstave o našem delu, zato pa na naši spletni strani vsak ponedeljek predstavljamo najzanimivejše dogodke, predmete, programe za otroke in odrasle oziroma zanimive obiskovalce, ki smo jih gostili v teh desetih letih. Na ta način razkrivamo presežke zadnjih desetih let. Toplo vabim k ogledu.

Kakšen bo Slovenski planinski muzej čez deset let?

Prepričana sem, da bo še vedno aktualen in vreden ogleda. Z veseljem ugotavljamo, da se obiskovalci k nam vračajo, pa ne zato, ker smo tako dobra družba, ampak ker vedno znova ponujamo kaj novega. Obiskovalcem se približujemo z novimi, sodobnimi načini interpretacije in hkrati ohranjamo klasično muzejsko pripoved s predmeti. Zavedamo se vrednotenja dediščine ter njene primerne ter pravilne interpretacije in ob podpori javnosti, ustanoviteljev bo Slovenski planinski muzej živel zgodbo stičišča planincev, alpinistov in gornikov in našel tudi prostor za vse predmete, ki si jih želimo v Slovenskem planinskem muzeju – tudi za zbirko alpinizma, o kateri se v zadnjem času pogovarjamo v slovenskem merilu.