Živeti s tesnobo

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 16. januar 2020 / 10:54  

Večja ali manjša tesnoba verjetno spremlja vsakega človeka. Dokler je to poredko, se ni vredno obremenjevati. Problem nastane, ko je tesnoba prisotna večino časa. Ima različne stopnje in imena: tesnobica, tesnoba, strah, strah na kvadrat, anksioznost, panika. Stopnjevanje se nadaljuje v panične napade in se pogosto zaključi v depresiji. Nepomembno za ljudi, ki nimajo težav s tesnobo in njenimi nadaljevanji, zelo težko za ljudi, ki se morajo vsak dan spopadati s to tegobo. Tesnobo navadno spremlja stiskanje in pečenje v prsih, kasneje začne hitreje utripati srce ali pa ga nam krči, nato se pritisk razseli po celem telesu. Mi se delamo, da to ni pomembno, potrpimo, kot da to ni zadosten znak za ukrepanje.

Glavna napaka je, da ves čas bežimo od tesnobe. Ne obiskuje nas brez razloga. Tesnoba nam želi nekaj sporočiti, mi jo pa odrivamo. Ona vztraja, mi pa mislimo, da jo bomo odgnali. Še nikomur ni uspelo. Tesnoba ima za nas sporočilo, zato jo je koristno poslušati. Če je ne bomo, se bo vrnila v drugi, hujši obliki. Samo z namenom, da se bomo vzeli v roke in z njeno pomočjo pri sebi nekaj spremenili. Najprej pride blaga oblika tesnobe ali celo samo zaskrbljenost, ki traja in traja. In mi nismo pozorni na te znake. Nato se stopnjuje in spreminja obliko – samo da bi jo mi slišali. Mi vemo, da nekaj ni dobro. S svojimi obrambnimi mehanizmi (preveč dela, več aktivnosti, kakšno pivo več, stalno racionaliziranje dogodkov, odklop od doživljajskega sveta …) bežimo od nje oziroma jo podimo od sebe, ker boli. Boli nas in mi trpimo, čudno se pa sliši, da tudi tesnoba trpi. Kako pa se počuti nekdo, ki ga ves čas odrivamo od sebe? Slabo, kajneda. Tesnoba (in vse, kar sledi) ne bo odnehala. Na koncu nas bo zmlela. Stranski produkt naše neposlušnosti in neodzivnosti je naša nesreča ali najmanj manjša sreča, ki bi jo lahko živeli.

Rešitev: Najprej ozavestimo, da mi sami nismo tesnoba. Nekaj je v nas, kar se počuti tesnobno, utesnjeno, prestrašeno, zaskrbljeno. Nato začnimo (končno že enkrat) poslušati svoje telo. Ostanimo v stiku s tem delom sebe. To seveda ne moremo delati v gostilni, sredi Qlandie ali ob bučni glasbi. Takrat nas tudi tesnoba ne nadleguje. Vzemimo si čas zanjo in jo povabimo v skupno poznavanje. Reakcije telesa (npr. da nas peče ali stiska v prsih) se bodo na začetku povečale. Zdržimo. Opazujemo, kajti to nismo mi, to je le del nas – del, ki mu ni prijetno. Včasih lahko s tesnobo komuniciramo. Bolj pomembno je, da ji damo našo pozornost, nežnost in sočutje. Takrat bo začela izgubljati svojo moč. To je ljubezen do sebe. Vzljubiti moramo boleče dele sebe. A kdo upa reči, da je to egoizem. To je zdrava skrb zase. Razboleli deli nas (tesnoba in občutek, da nas peče v prsih) potrebujejo našo prisotnost in našo ljubezen. Imeti rad same sebe.