Dohojene stopinje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. januar 2020 / 13:15  

»Dostikrat je premišljal, kako je človeku vnaprej narisana pot v življenju, in videl jo je kot belo sled v črnem pesku. Ko je hodil po njej, ga je nekdo nevidni zasledoval, ne grozeče, ampak mirno, kakor da opravlja delo, ki so mu ga drugi naložili. Hodil je za njim in brisal sledove njegovih že odhojenih stopinj. Eno za drugo. Pot je bila tisočikrat in tisočikrat prekrižana. Včasih je šla po isti cesti in neštetokrat sem in tja, a vendar je bila jasna. Vodila je preko celin, preko blestečega se parketa. Kadar je zašla v slepo ulico, je obrnjena prišla skoraj na istem mestu nazaj. A vedno je nekdo za njim zabrisal stopinjo. Nikoli več ne bo stopil vanjo. Nekoč je med hojo pomislil: ta bi bila prihodnja stopinja. Ne! Z nogo že v zraku se je obrnil in šel po cesti nazaj. Ko je na oglu ulice hotel zaviti, da z drugega konca pride do hiše, se je obrnil in koža ob ušesih mu je otrpnila: stopinje so že prej bile napeljane samo do tam, kjer je obrnil, in sploh nikdar ni bilo namenjeno iti drugače, kakor je šel ... Vsak dan, vsak hip je bilo manj stopinj pred njim in vedno več zabrisanih za njim. Kadar je bil povsem sam na cesti, je pomislil, kako se pot pred njim krajša, kako se bo nekoč zabrisala za njim deseta stopinja, deveta, osma ... potem zadnja. Kje bo, preden zadnjič leže? Doma? V tujini ...?« (str. 11)

Gornji odlomek je iz zapisa Odhojene stopinje pisatelja Zorka Simčiča, prvič je bil objavljen v prvi številki revije Meddobje, ta pa je izšla v Buenos Airesu leta 1954. Tistega leta je literarni zgodovinar France Pibernik, ki ga poznamo tudi kot dolgoletnega profesorja slovenščine ne Gimnaziji Kranj, opravljal svojo prvo profesorsko službo na gimnaziji na Dobrovem v Goriških brdih. Od tam je lahko hodil s posebno propustnico enkrat mesečno čez mejo v Gorico in Trst. V Gorici je zahajal v slovensko knjigarno na Travniku, tam pa so imeli tudi revijo Meddobje, ki je izhajala v daljni Argentini, urejal pa jo je prav Zorko Simčič … Pozneje sta se prvak slovenske literature v zdomstvu in prvak zgodovine te literature tudi osebno spoznala in v letih 2000–2018 opravila verjetno najdaljši intervju med dvema pisateljema v slovenski literaturi. Gre za intervju kot literarno zvrst, njegov začetnik je Izidor Cankar, ki je leta 1911 naredil serijo intervjujev z umetniki in jih pod skupnim naslovom Obiski objavljal v Domu in svetu (v knjigi 1920). Ta dolgi pogovor imamo zdaj v tej odlični in poučni knjigi, priporočamo jo v branje.