Od leve: brigadir Janez Kavar, ki je prvi začel odkrivati slovensko plat Ortigare, predsednik Združenja vojaških gornikov Slovenije Slavko Delalut in urednik knjige Matija Perko na predstavitvi v kranjski knjižnici / Foto: Tina Dokl

Zvestoba Slovencev ne gine

Ta verz so v kamen pod goro Ortigara vklesali slovenski fantje, vojaki 17. pešpolka avstro-ogrske monarhije, ki so se v letih 1916 in 1917 bili na tirolski fronti.

Pred koncem preteklega leta je Združenje vojaških gornikov Slovenije v kranjski knjižnici predstavilo zbornik z naslovom Ortigara – slovenski spomin in opomin s pripisom: Naši dedje so se na Ortigari med seboj pobijali, mi se srečujemo in prijateljujemo. Knjiga je pripoved o krvavih bojih med Italijani in avstro-ogrsko vojsko na tako imenovani tirolski fronti na območju južnega dela Dolomitov, na planoti Altopiana, katerega središče je mesto Assiago. Najbolj srditi boji so bili med gorama Ortigara (2016 m n. m.) in Mt. Chiesa (2063 m n. m.). Najprej v avstro-ogrski ofenzivi maja leta 1916, v kateri so bili Italijani, ki so maja leta 1915 po prestopu na nasprotno stran prav na tem območju prvič napadli svoje nekdanje zaveznike Avstrijce, vrženi do Beneškega zaliva. Žal je moral Dunaj del vojaštva zaradi ruskega napredovanja premestiti na vzhodno fronto. Italijani so to izkoristili za protinapad, ki se je začel junija leta 1917. Italijansko poveljstvo je na za bojevanje neprimernem prostoru brezglavo pošiljalo v juriš proti avstrijskim obrambnim položajem pod gorama Ortigara in Mt. Chiesa na deset tisoče za gorsko bojevanje najbolj izurjenih vojakov alpinov, ki so umirali drug za drugim in so le na manjšem delu prebili avstrijsko obrambno linijo. Avstrijci so šli, še pod dežnikom granat iz svojih kanonov, v napad in Italijane, ki so se pred topovskim ognjem umaknili v kaverne, presenetili. Vnel se je boj mož na moža, mesarsko klanje. Avstrijci, ki so svoje enote oskrbovali predvsem z mrežo tovornih žičnic in imeli svoje tabore v skalah, da jih italijanske granate niso mogle zadeti, so izgubili osem tisoč mož. Italijani, ki so fronto oskrbovali predvsem z okrog petdeset tisoč mulami po za to priložnost zgrajenih poteh »mulatere«, pa so izgubili 25 tisoč vojakov. Avstrijci, čeprav so bili v tem boju zmagovalci, so v naslednjih mesecih vojne omagali in postali na koncu prve svetovne vojne vojni ujetniki. Vojaki so bili slabo hranjeni, povprečna teža vojaka naj bi bila okrog petdeset kilogramov, in tudi morala je padala. Italija pa je o polomu in brezglavem početju poveljstva na Ortigari in Mt. Chiesi dolgo molčala, kot da tega dela njihove »velike vojne« ni bilo.

Italijanski spomin na Slovence

Knjiga o Ortigari je bila napisana zato, ker je ta del tirolske fronte povezan s Slovenci. Jedro avstro-ogrske obrambe na tem delu fronte so predstavljali vojaki 17. pešpolka, v katerem je bilo od ustanovitve leta 1674 naprej stalno okrog osemdeset odstotkov vojakov iz nabornega območja Gorenjske, Dolenjske, Notranjske in Bele krajine, občasno pa tudi Goriške. Vojakom polka so rekli tudi »cesarjeviči«, saj je bil zaradi zvestobe, borbenosti in uspešnosti njegov pokrovitelj Otto von Habsburg, sin zadnjega cesarja Karla I. Drugi steber obrambe pa je bil 7. lovski bataljon, v katerem je bilo stalno okrog polovice vojakov Slovencev, predvsem s področja Štajerske.

Čeprav so Italijani po prvi svetovni vojni uničevali vse, kar je imelo kakršno koli povezavo s Slovenci, so pod goro Ortigaro vrtačo, v kateri je imel svoj tabor 17. pešpolk, imenovali Dolina degli Sloveni – Slovenska dolina in ohranili vse, kar je ostalo od tabora, tudi slovenska znamenja in slovenske napise! Mislim, da zato, ker je logika vojaka drugačna od razmišljanja politika. Vojaki so, ne po svoji volji, trpeli in umirali, ne glede na to, za katerega gospodarja so se bojevali.

Italijani, še posebej Nacionalno združenje alpinov A.N.A., najbolj slavnega in najštevilnejšega rodu italijanske vojske, so počasi začeli brisati prah molka o Ortigari in tragediji njihovih bojnih tovarišev. Leta 2006 so začeli z mašo na vrhu gore, kjer je obeležje padlim in kamor je vsako leto prihajalo vedno več ljudi, ne le alpinov. Leta 2010 na kongresu Mednarodnega združenja vojaških gornikov v Italiji pa je član vodstva alpinov Robert Genero povabil slovenske delegate brigadirja Janeza Kavarja in Bogdana Pograjca ter danes že pokojnega polkovnika Fedjo Vraničarja na Ortigaro. Začela se je pisati tudi slovenska zgodba o tej gori, o Slovenski dolini in pogumu ter trpljenju slovenskih fantov pod njo. Leta 2011 je odšla na območje Marostice, v Slovensko dolino in na goro prva skupina slovenskih vojaških gornikov. Potem pa vsako leto do letos. Zavetišče alpinov Tre Fontane (Trije izviri) pod goro Ortigaro je vsako leto nekaj dni bivališče slovenskih vojaških gornikov, ki skupaj z italijanskimi prijatelji alpini vzdržujejo ostanke nekdanjega tabora 17. pešpolka v Slovenski dolini, obiščejo kraje bojev in se povzpnejo na vrh gore, kjer je ob zastavah drugih držav tudi slovenska in je ob italijanski mogoče slišati tudi slovensko molitev. Knjiga o Ortigari pripoveduje o bojih v tem surovem gorskem svetu in o plemenitem dejanju potomcev nekdanjih nasprotnikov v strelskih jarkih, ki so postali iskreni prijatelji in graditelji miru.

Oddajte svoj komentar

Kranj 13°

delno oblačno
vlažnost: 49 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-1/14

nedelja

4/12

ponedeljek

3/12

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

IZLETI / Kranj, 23. februar 2020

Pustovanje 2020

PRIREDITVE / Adergas, 23. februar 2020

31. Pustni živ-žav v Adergasu

PRIREDITVE / Sveti Duh, 23. februar 2020

Dobrodelna prireditev za Aljoša

IZLETI / Kranj, 24. februar 2020

Pustovanje 2020

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. februar 2020

Za otroke

PRIREDITVE / Kranj, 24. februar 2020

Predstavitev knjige Slovenski razkol

PRIREDITVE / Škofja Loka, 24. februar 2020

Pustni koncerti Glasbene šole Škofja Loka

 

 
 

 

 
 
 

Težave nakelskega doma starejših / 08:03, 23. februar

POSTAVITI TAKEGA ČLOVEKA ZA DIREKTORJA DOMA STAREJŠIH OBČANOV-to je lahko samo v SLOVENISTANU...https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/57aaf5e50a34e/zaupala-zupniku-ostala-brez-hise

V strahu pred novimi podori / 19:11, 22. februar

Upam, da se oglasijo tudi drugi. Vse ta bučman županov zakomplicira,........... in kuker da ga ni. Med prebivalce ne upa, ne upa bit človeš...

V strahu pred novimi podori / 19:02, 22. februar

V Železnikih je na oblasti SLS, s popolnoma nesposobnim županom. Ni za nobene novitete, kaj kdo 'dela' - pač mrda OU. Všeč jim je, da keš ...

Tone odpadkov se znova kopičijo / 14:43, 21. februar

Država ne deluje. Marjan, enostavno je vreči puško v koruzo.

Dan turističnih vodnikov / 08:17, 21. februar

Boljš kot muzeji so bifeji.

Tone odpadkov se znova kopičijo / 08:13, 21. februar

Po takih in podobnih člankih se komunala podraži. Že videno.

PRIMITE SE ZA DENARNICE!!!

Soglasje za žičnico / 21:42, 18. februar

Dvomim, da je to dobra odločitev. Smučišči Vogel in Soriška planina sta dosti višja od Koble in bosta imela več snega in tudi ugodnejše nižj...