Andrej Štular s skrivnostnim gozdom v obeh rokah / Foto: Igor Kavčič / Foto:

Medved oživi iz rabljenih reči

Še povsem sveža je pripovedka z naslovom Medved, katere knjižno podobo je ustvaril vsestranski večmedijski umetnik Andrej Štular. Knjigo za otroke, slikanico ali strip odlikuje zanimiva likovna zasnova.

Za vsako sliko v knjigi je avtor postavil novo kompozicijo in v njej tako glavne junake v pripovedki kot celotni prostor, v katerega jih je umestil. Skupaj je sestavil okrog štirideset različnih kompozicij.

Kranj – Kaj delajo medvedi pozimi? Spijo zimsko spanje. Drži – razen če jih v gozdu v bližini njihovega brloga ne prebudi nepričakovan hrup. A preden se v pripovedki srečamo z lačnim medvedom, poglejmo, kako se je ta znašel v njej.

Medved je naslov nove otroške knjige vsestranskega kranjskega ustvarjalca Andreja Štularja, ki je v izteku preteklega leta izšla pri založbi Stripburger – Forum Ljubljana. Zaradi vizualne podobe, predvsem pa ustvarjalnih postopkov, ki jih je pri likovni opremi uporabil avtor – tako doma kot mednarodnem prostoru deluje na področju stripa, ilustracije, kiparstva, fotografije, filma in lutkarstva – je knjiga prav posebna. Pripovedko je namreč upodobil v tehniki asemblaža, ki je danes v otroških literarnih delih prava redkost.

Dedu namenil še babico

Andrej Štular je za osnovo vzel rusko pripovedko Medved, sicer leta 1964 v prevodu Franceta Bevka objavljeno v reviji Ciciban. Zgodbo o dedu, ki gre pozimi v gozd sekat drva in s tem prebudi medveda, ki ga hoče pojesti, pa mu najprej v pokušino ponudi svojo roko (rokavico) in potem še nogo (čevelj), a je gozdnemu orjaku oboje zanič in ga zato pusti živega, je v sodelovanju s Petro Stare priredil in dopolnil za današnji čas.

»Pripovedka je kratka, zato sem, da bi se v polnosti razvila tudi likovna pripoved, v zgodbo dodal še nekaj elementov. Najprej sem v poklon neskončni naravi opredelil lokacijo v prostrani zasneženi pokrajini nekje daleč na severovzhodu in jo odpeljal iz urbanega okolja. Da bi pojasnil, zakaj se vse skupaj zgodi, sem dedku dodal še babico in ju ''vselil'' v majhno skromno hišico, a dovolj veliko za oba. Tam živita svoj običajni vsakdan in sta z življenjem povsem zadovoljna. Ded si vsak dan želi, da mu babica skuha boršč,« pripoveduje avtor knjige. Babica v pomanjkanju kurjave dedka pošlje v gozd po drva. »Brez drv ne bo ognja, brez ognja ne bo boršča. Brez boršča bom lačen …« ugotavlja ded. Ko gre za srečanje z medvedom, Štular sledi osnovni zgodbi, v zaključku pa doda dedovo vrnitev domov, kjer sicer ni boršča, a je topel čaj. In babica, ki mu bo spletla nove rokavice … Vesela sta, ker imata eden drugega.

Sestavil je štirideset različnih situacij

Besedilo je vseskozi v sožitju s podobo, ki je, kot rečeno, izdelana v tehniki kolaža in asemblaža, pri čemer je avtor združil naravne materiale in najdene predmete. Štular v svoji likovni govorici pogosto uporablja stare, odslužene predmete, zavržene materiale, ostanke v naravi in jim tako daje novo funkcijo. Tudi tokrat je iz narave vzel kamne, drevesne vejice, rečne naplavine, lubje … Uporabil je tudi ostanke iz urbanega okolja, kot so razni zamaški, gumbi, keramika, ogledala, tekstilni ostanki, papir in podobno. »Za vsako sliko sem postavil novo kompozicijo, skupaj jih je bilo okrog štirideset,« pove Andrej Štular, ki je v žlahtni stripovski maniri za govorjeno besedilo uporabil oblačke, hkrati pa za to umetniško zvrst značilno kadriranje.

»Najprej sem vsako postavljeno situacijo fotografiral in si tako sestavil celotno zgodbo. Na ta način so slike nastajale sočasno z besedilom. Za končno fotografiranje sem vse situacije postavil še enkrat v studiu. Prav take, brez dodatkov v računalniški obdelavi, so tudi slike v slikanici,« je še povedal avtor, ki je knjigo za otroke z naslovom Medved s presledki zaradi drugih projektov, ki jih prinaša status samozaposlenega v kulturi, ustvarjal približno pol leta. »Pripovedka ima pomembno sporočilo, naj nas vodita prijateljstvo in spoštovanje, tako do sočloveka kot do narave.«

×