Pisateljica Bronja Žakelj / Foto: Janez Marolt

Gorenjski odlomki iz izbranih knjig

V tem berilu lahko preberete gorenjsko obarvane odlomke iz izbranih knjig. Iz del, katerih avtorji so bili v letu 2019 še posebej izpostavljeni. Na prvem mestu je letošnji nobelovec Peter Handke, sledita Bronja Žakelj in Ivan Sivec …

»Ko pridete nekoč vsi z Vojkove k nam v Stražišče, je silvestrski večer. Jaz, Dada in Rok se pripravljamo od jutra. Da bo hiša topla, ves dan mečemo polena v peč. Z Rokom obesiva smrekove vejice v hišo pod strop, okrog oken in okrog peči …« (Bronja Žakelj)

»To je bil čas, ko so si delovni ljudje kljub temu na veliko kar sami postavljali hiše, povsod pa je gromozansko primanjkovalo osnovnega gradbenega materiala. To je bil čas, ko so si ljudje borni zaslužek sproti spreminjali v nemške marke, v šoli pa so jih učili, da so bili Nemci naši največji sovražniki.« (Ivan Sivec)

Peter Handke je avstrijski pisatelj svetovnega slovesa, po materi pa koroški Slovenec. Rodil se je 6. decembra 1942 v Grebinju (Griffen) na Koroškem. Za svoj obširni opus je dobil Nobelovo nagrado za književnost za leto 2019. Bronja Žakelj (roj. 1969) je Ljubljančanka, po obeh starših pa žirovskega rodu. Zaslovela je z romanom Belo se pere na devetdeset, eno najbolj branih in najbolje prodajanih knjig v letu 2019. Gorenjski rojak Ivan Sivec (roj. 1949) pa velja za najbolj plodovitega med slovenskimi pisatelji, do konca leta 2019 je izdal že 158 knjig …

Peter Handke

»Četrt stoletja ali en dan je minilo, ko sem, po sledeh svojega pogrešanega brata, prispel na Jesenice. Ni mi jih še bilo dvajset, in v šoli sem imel pravkar za seboj zadnji izpit. Pravzaprav bi se bil lahko počutil osvobojenega, saj so se po tednih učenja pred menoj odpirali poletni meseci. Ampak odpeljal sem se razdvojen: doma v Vogrčah star oče, bolna mati in zmedena sestra. Poleg tega sem se v zadnjem letu, rešen duhovniškega internata, vživel v skupnost celovškega šolskega razreda, kjer so bila v večini dekleta, zdaj pa sem se nenadoma znašel sam. Medtem ko so drugi skupaj vstopali v avtobus za Grčijo, sem igral samotarja, ki je raje hotel sam zase v Jugoslavijo. (V resnici mi je za to skupno potovanje primanjkovalo samo denarja.) Poleg tega nisem bil še nikoli v tujini, pa tudi slovenščino, čeprav za prebivalca vasi na južnem Koroškem ni bila nikakršen tuj jezik, sem komaj obvladal.

Obmejni vojak na Jesenicah me je, potem ko je ošinil moj sveže izdani avstrijski potni list, kajpada nagovoril v svojem jeziku. Ko ga nisem razumel, je dejal po nemško, Kobal je vendar slovansko ime, 'kobal' se imenuje prostor med razkrečenimi nogami, 'razkorak'; in tako tudi človek, ki stoji z razkoračenimi nogami. Moje ime velja torej bolj zanj, za vojaka. Starejši uradnik poleg njega, v civilu, belolas, okroglih učenjaških očal brez okvirjev, je z nasmehom pojasnil, da pomeni temu ustrezni glagol 'plezati' ali 'jezditi', tako da bi moje ime Filip, konjeljub, sodilo h Kobalu; lahko bi bil navsezadnje v čast svojemu imenu. (Kasneje se mi je še pogosto dogajalo, da so se prav uradniki neke tako imenovane napredne dežele, ki je bila nekoč del velecesarstva, izkazovali s presenetljivo izobrazbo.) Nenadoma se je zresnil, stopil korak bliže in se mi slovesno zazrl v oči: moral bi vedeti, da je v tej deželi pred četrt tisočletja živel ljudski junak po imenu Kobal. Gregor Kobal, iz okolice Tolmina, ob zgornjem toku reke, ki se spodaj v Italiji imenuje Isonzo, je bil leta tisoč sedemsto trinajst eden izmed voditeljev velikega tolminskega kmečkega punta in leto nato s svojimi tovariši usmrčen. Njegov da je stavek, ki v republiki Sloveniji še danes slovi po svoji 'nesramnosti' in 'drznosti', češ da cesar ni nič drugega kot 'sluga' in da bodo stvari že vzeli v svoje roke! Tako poučen – z nečim, kar sem že vedel – sem smel, z mornarsko vrečo preko ramen, ne da bi moral pokazati gotovino, stopiti iz mračne obmejne železniške postaje v severno jugoslovansko mesto, ki se je takrat na šolskih zemljevidih, poleg Jesenice, v oklepajih po staroavstrijsko še imenovalo Aßling.

Dolgo sem stal pred postajo, veriga Karavank pa, ki mi je bila v dosedanjem življenju zmeraj daleč pred očmi, tik za hrbtom. Mesto se začenja takoj ob izhodu iz predora in se vleče skozi tesno rečno dolino; nad njenimi pobočji ozko nebo, ki se širi proti jugu in ki ga obenem zagrinja gost dim železarne; zelo dolgo naselje z zelo bučno ulico, od katere se na levo in desno cepijo le strme poti. Bil je topel večer konec junija 1960, in cestišče je izžarevalo naravnost zaslepljujočo svetlobo. Opazil sem, da so mrakobnost v notranjosti blagajniške veže povzročali številni avtobusi, ki so se v naglem redu ustavljali pred velikimi nihajnimi vrati in vozili dalje. Čudno, kako je ta vsesplošna sivina, sivina hiš, ceste, vozil, povsem drugače od barvitosti mest v deželi Koroški, ki ji v sosednji Sloveniji – refren iz devetnajstega stoletja – pravijo 'lepa', v tej večerni svetlobi dobro dela mojim očem. Avstrijski vlak z enim samim vagonom, s katerim sem prispel in ki bo zdaj zdaj odpeljal nazaj skozi predor, je bil videti, zadaj na tirih, med ogromnimi, zaprašenimi jugoslovanskimi vlaki, čist in pisan kot otroška železnica, in modre uniforme njegove posadke, ki se je glasno pogovarjala na peronu, so v tistem krogu sivine predstavljale barvno primes tujine. Presenetljivo tudi, da so me ti tropi ljudi, ki so bili v tem bolj majhnem mestu na poti, povsem drugače kot v mestecih moje domovine, sicer sem in tja dojemali, vendar niso nikoli buljili vame, in dlje ko sem tam stal, bolj sem se zavedal, da se nahajam v neki veliki deželi.«

Vir: Peter Handke, Ponovitev, prevedla Silvija Borovnik in Klaus Detlef Olof, Wieser, Celovec, 1988, str. 9–11.

Bronja Žakelj

»Soba, kjer spimo v Stražišču, je mrzla. Diši po apnu in s sten pada vlažen omet. Ne jem ga, Dada me zato pohvali pred tabo. Slike v sobi so čudne, ogromne, z ogromnimi lesenimi okvirji. In ogromna in visoka je tudi postelja. Z Rokom težko splezava nanjo. Dada nama rjuhe zvečer pogreje z likalnikom. Včasih pove, kako je z Marjanom, z Vilkom in z Miro skozi okno skočila v temo, to je bilo tisto noč, ko so na vrata prišli Nemci, in to je bilo tisto noč, ko je Dada postala partizanka.

Soba zraven kuhinje je topla. Hiša ji rečemo. Krušna peč je v njej, ki je velika in rjava, s klopco ob straneh in z lesenim drogom pod stropom, kamor pozimi obesimo premočene hlače. Velika je tudi lesena miza. 'Ata jo je naredil,' reče Dada. 'Še pred vojsko.' Miza ima na eni strani predalčke, ki so majhni in se težko potegnejo ven. Beštek, prtički, selotejp, risalni žebljički in vžigalice so v njih. Majhna so tudi okna. Vsako jutro z njih umaknemo zelena polkna. Takrat se po hiši razlije svetloba v barvi toplega mleka.

V hiši mi je najbolj všeč skrinja. Na sprednji strani je temno rdeče in temno zeleno porisana. Ko jo odpremo, zadiši po zlikanih rjuhah in posušenih hruškah, po jabolčnih krhljih in orehih. Na njej je gramofon. Plošče poslušamo vsak dan. Tam, kjer murke cveto imamo radi pa Po jezeru bliz' Triglava.

***

Ko pridete nekoč vsi z Vojkove k nam v Stražišče, je silvestrski večer.

Jaz, Dada in Rok se pripravljamo od jutra. Da bo hiša topla, ves dan mečemo polena v peč.

Z Rokom obesiva smrekove vejice v hišo pod strop, okrog oken in okrog peči. Smrekico, ki nam jo prinese Marjan, poškropiva z belim sprejem. Stepeva se, kdo bo škropil. Ko končava, je bela tudi peč za njo. Dada se ne jezi. Orehovo potico peče in reče, da ji je zmanjkalo rozin.

Popoldne se vsi trije oblečemo v sveže obleke in vas čakamo. Dada v bajti, jaz in Rok v snegu, med starimi češpljami pred bajto. Zanohta se nama malo, ker vas dolgo ni. Tema je že, ko zagledava Francijevega hrošča in Stančijevo rjavo simco. Ti prideš iz hrošča in potem me dolgo in močno stiskaš k sebi v svoj novi pulover iz moherja in mi rečeš: 'Mala moja, kar večja se mi zdiš.'

Ta večer prvič vidim Marino. 'To je moja punca,' reče Bojan, ko tudi stopi iz hrošča.

Marina mi je všeč. Ker se veliko smeje, ker ima tako lepe lase in tako lepe zobe in ker mi prinese čokoladne bombone.

Prvič vidim tudi Zlato. 'To je pa moja punca,' reče Franci in mi da belo smučarsko kapo z zastavicami. 'Za srečno novo leto,' reče.

Zlata ima bel krznen plašč. Nikoli še nisem videla nikogar v krznenem plašču, razen na televiziji, in skoraj nikoli še nisem videla nikogar z modrimi očmi, ker mi imamo vsi rjave. Zdi se mi, da je prišla z drugega sveta. Malo se je bojim.

Ker Zlato zebe, na Acota, Damjana iz Godoviča in na Bojanovo Marijo ne čakamo. Gremo v hišo.

Vsa lepa in vsa mehka si to noč. Pojemo in plešemo in ti se zelo veliko smejiš. Smejiš se na ves glas. Pijete vino, midva z Rokom pijeva dejt. Ko plešem z Damjanom, me preveč zavrti, pa potem spusti iz rok. Priletim v klopco in se udarim v glavo. Damjanu je zelo hudo, meni pa čisto nič. 'Moji so trpežni,' reče oče.

Ob polnoči pred bajto prižgemo kresničke. Nebo je temno in blešči se. Snega je ogromno. 'Gremo voščit Marjanu,' reče Dada.

Do Marjana se prebijamo skozi globoke gazi. Meni je sneg do ramen. Pojemo. Začnemo z Al' me, al' me boš kaj rada imela pa še En hribček bom kupil. Potem gremo na Dekle, daj mi rož rdečih, Gor čez izaro in Pozimi pa rož'ce ne cveto. Zapojemo tudi Majol'ka, bod' pozdravljena, Nocoj pa, oh, nocoj in Pri farni cerkvici. Jaz hočem še Vsi so prihajali, ti pa Marijano in Oj, mladost ti moja. Vedno hočeš ti dve. Pojemo vsi, tudi Rok in jaz. Dada je zelo glasna, po navadi začne.«

Vir: Bronja Žakelj, Belo se pere na devetdeset, Beletrina, Ljubljana, 2018, str. 44–46.

Ivan Sivec

»To je zgodba o Cenetu in Ivici, Ivici in Cenetu, zgodba o dveh mladih ljudeh s podeželja. Vsak posebej sta hodila po svojih preprostih poteh, vsak posebej sta si želela iz življenja narediti nekaj več, vsak posebej sta si želela že v letih svoje čudovite mladosti dotakniti neba.

Čeprav je zgodba kratka, je bila pot do njune sreče dolga, skupna sreča pa izjemno kratka. Res sta se na srečo srečala prava dva, res sta se iskreno zaljubila drug v drugega, res sta v svojih najlepših letih sklenila tudi zakonsko zvezo. A poročena sta bila samo deset dni. Da, deset sončnih dni. Deset srečnih dni. Deset nepozabnih dni.

Potem je med njuno srečo posegla – smrt!

Smrt, ki so jo zahtevale gore.

V gorah je sreča doma, v gorah pa je doma tudi smrt.

Samo smrt je življenjska prelomnica, ki človeku prinese pravo resnico. Ki ga strezni. Ki ga postavi na trdna tla. Ki ne pozna slepomišenja. Ko poti nazaj ni več. Je samo sprijaznjenje z neusmiljeno usodo, z nedoumljivim božjim načrtom, z nerazumljivo nesrečo.

Zato v tej pripovedi ne gre za zlagano ameriško zgodbo, polno navidezne solzavosti. Pa tudi ne za načrtno prefinjeno zgodbo, namenjeno zakrknjenim posameznikom. Pa tudi ne za umetno zloženo zgodbico, polno smiselnih in nesmiselnih zapletov in razpletov, namenjeno dolgim zimskim večerom.

To je zgodba, vzeta iz neposrednega življenja. Iz tistega življenja, ki ga vsi živimo vsak dan. Zgodba, ki živi med nami na dlani vse dni. Pa tudi zgodba, ki jo je bilo treba povedati drugim. Že zaradi Ceneta, ki je bil izjemen človek, odličen alpinist, vzoren gorski reševalec. Cenetu bi sicer lahko dali drugo ime, a njegovi najbližji menijo, da bi bilo to nepotrebno. Tudi Ivici bi bilo lahko drugače ime, še posebno, ker jo še vedno srečujemo na vsakdanjih poteh, a je dovolj močna, da je svojo grenko življenjsko izkušnjo povedala vsem nam. Lahko bi spremenili imena tudi Cenetovemu bratu Stanetu, pa njegovi ženi Joži, pa številnim alpinistom ter drugim Cenetovim znancem in prijateljem, ki so z njim preplezali več ducatov domačih in tujih skalnatih sten. A so bili vsi tako močno povezani s Cenetom, da jim je še posebej prav, da v zgodbi ni nič izmišljenega, zlaganega, neresničnega.

Oba, Cene in Ivica, Ivica in Cene, sta torej resnična človeka, človeka iz krvi in mesa, fant in dekle, mož in žena, del nas. Na začetku svojega vstopa v odraslo življenje sta oba enako sanjala, oba enako hrepenela, oba iskala podobne višje cilje kot vsi mi. Razlika pa je ta, da Ceneta ni več med živimi in da se ga zato spominjamo samo še z besedami.

Cene se je rodil v Zgornjem Tuhinju 3. februarja 1950. Leta 1950 in tista leta po tem datumu je v Sloveniji vladal še komunizem oziroma socializem. Še posebej komunizem v svojem najbolj plemenitem, pa tudi v dokaj sprevrženem pogledu. To je bil čas, ko se je predsednik države vozil v generalski uniformi po državi naokrog v veliki črni limuzini, ljudje pa so bili srečni, če so imeli kolo. To je bil čas, ko so imeli še vsi ljudje službo, v službi pa je marsikje delala samo polovica, drugi pa so skušali živeti na njihov račun. To je bil čas, ko so si delovni ljudje kljub temu na veliko kar sami postavljali hiše, povsod pa je gromozansko primanjkovalo osnovnega gradbenega materiala. To je bil čas, ko so si ljudje borni zaslužek sproti spreminjali v nemške marke, v šoli pa so jih učili, da so bili Nemci naši največji sovražniki.

A hkrati je bil to čas, ko so si ljudje radi pomagali med seboj, se veselili svojih malih uspehov, se radi pogovarjali in se nasploh veliko družili. Pri tem so si na veliko pripovedovali šale o grabežljivih politikih, na veliko so si prepevali vesele in žalostne, narodne in partizanske, radi pa so tudi zaplesali ob zvokih vaškega godca.

Rečeno na kratko: kljub vsemu so bili srečni.

Veliko bolj srečni kot mnoga leta pozneje.

Preprosto srečni.

Srečni so bili celo Tuhinjci. Pa čeprav so živeli daleč stran od Kamnika. Pot iz mesteca pod hribi na savinjsko stran, na Štajersko, pa je tekla čez strmi prelaz Kozjak, kjer je bilo treba konjiče močno priganjati z bičem in še pripregati dodatne konje, da so sploh lahko potegnili vozove na drugo stran. Tuhinjci so sicer spadali pod kamniško občino, z njo pa niso želeli imeti veliko opravka, saj so od tam prihajali samo davki in druge terjatve. Na obeh bregovih tuhinjske doline je bilo posejanih le malo velikih kmetij. Večina prebivalcev Tuhinjske doline je živela v svojih bajtah skromno, preživljala pa se je z malimi njivicami in radodarnostjo gozdov.

K temu je treba takoj dodati, da se je po zbadanju dolincev, še posebno kamniških meščanov, purgarjev, vsak Tuhinjec rodil z nahrbtnikom na rami. Z nahrbtnikom oziroma rukzakom. Z rukzakom je hodil v šolo, z rukzakom je hodil na njivo in v gozd, z rukzakom je hodil po fasengo v Kamnik, z rukzakom se je vozil v službo.«

Vir: Ivan Sivec, Ko se dotakneš neba, Ganljiva zgodba o pogumu in ljubezni, ICO, Mengeš, 2019, str. 7–10.

Oddajte svoj komentar

Kranj 13°

delno oblačno
vlažnost: 49 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-1/14

nedelja

4/12

ponedeljek

3/12

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

IZLETI / Kranj, 23. februar 2020

Pustovanje 2020

PRIREDITVE / Adergas, 23. februar 2020

31. Pustni živ-žav v Adergasu

PRIREDITVE / Sveti Duh, 23. februar 2020

Dobrodelna prireditev za Aljoša

IZLETI / Kranj, 24. februar 2020

Pustovanje 2020

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. februar 2020

Za otroke

PRIREDITVE / Kranj, 24. februar 2020

Predstavitev knjige Slovenski razkol

PRIREDITVE / Škofja Loka, 24. februar 2020

Pustni koncerti Glasbene šole Škofja Loka

 

 
 

 

 
 
 

Težave nakelskega doma starejših / 08:03, 23. februar

POSTAVITI TAKEGA ČLOVEKA ZA DIREKTORJA DOMA STAREJŠIH OBČANOV-to je lahko samo v SLOVENISTANU...https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/57aaf5e50a34e/zaupala-zupniku-ostala-brez-hise

V strahu pred novimi podori / 19:11, 22. februar

Upam, da se oglasijo tudi drugi. Vse ta bučman županov zakomplicira,........... in kuker da ga ni. Med prebivalce ne upa, ne upa bit človeš...

V strahu pred novimi podori / 19:02, 22. februar

V Železnikih je na oblasti SLS, s popolnoma nesposobnim županom. Ni za nobene novitete, kaj kdo 'dela' - pač mrda OU. Všeč jim je, da keš ...

Tone odpadkov se znova kopičijo / 14:43, 21. februar

Država ne deluje. Marjan, enostavno je vreči puško v koruzo.

Dan turističnih vodnikov / 08:17, 21. februar

Boljš kot muzeji so bifeji.

Tone odpadkov se znova kopičijo / 08:13, 21. februar

Po takih in podobnih člankih se komunala podraži. Že videno.

PRIMITE SE ZA DENARNICE!!!

Soglasje za žičnico / 21:42, 18. februar

Dvomim, da je to dobra odločitev. Smučišči Vogel in Soriška planina sta dosti višja od Koble in bosta imela več snega in tudi ugodnejše nižj...