Ko se čas na ogled postavi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. januar 2020 / 13:36  

Za vse, ki si boste do konca februarja vzeli čas, si ga boste lahko krajšali v Galeriji Mestne hiše z ogledom ur, ki jih hranijo v Gorenjskem muzeju. Razstava z naslovom Vzemi si čas, ki sta jo pripravili Barbara Kalan in Anja Poštrak, nas popelje v preteklost, ko smo za časom najpogosteje pogledovali na stensko, namizno ali zapestno uro, ne na mobilni telefon.

V dandanašnjem kroničnem pomanjkanju časa bi se naš odgovor pogosto glasil: »Seveda pridemo. Če bomo le imeli čas.« Kamorkoli se ozremo – vase ali v svet – povsod se srečamo s časom. V zadnjih dneh, ko niso tekle le minute in ure ter se menjali dnevi, ampak smo na koledarju spremenili letnico in celo vstopili v novo desetletje, se časa zavemo še toliko bolj. Človek je od nekdaj imel opravka s časom, a kakorkoli razmišljamo o njem, je zanimiv paradoks časa v njegovi neulovljivosti. Preprosto ga ne moremo ujeti in zakleniti v škatlo. Čas teče, pa naj to hočemo ali ne.

Merjenje časa sega daleč v preteklost, sprva so ga ljudje doživljali skozi spremembe v naravi, danes nam ga merijo ure. Da je bila prva izmed naprav, ki je merila čas, sončna ura, ki je v svojem tisočletja dolgem razvoju doživljala mnoge spremembe, izvemo na razstavi Vzemi si čas v Galeriji Mestne hiše v Kranju. Peščeno uro so uporabljali še vse do 19. stoletja, ko jo je dokončno zamenjala žepna ura.

Čas in ure

»K pripravi razstave naju je z Barbaro spodbudilo dejstvo, da je v depojih Gorenjskega muzeja bogata zbirka ur. Sicer so v preteklosti kustosi že imeli idejo, da bi jih predstavili na razstavi, a kaj, ko so bile ure v glavnem v slabem stanju, zaprašene in umazane nekje na depojskih policah,« pripoveduje Anja Poštrak, ob Barbari Kalan soavtorica razstave. »Eden od zadržkov v preteklosti je bil tudi, da o večini ur ni nobene dokumentacije. Najbrž je bila večina pridobljena še iz tako imenovanega Federalnega zbirnega centra.« Ker se v muzeju pri občasnih razstavah pogosto izhajajo iz predpostavke, da na ogled postavijo predmete, ki doslej še niso bili predstavljeni, sta soavtorici stopili v akcijo.

»Ure, ki so tudi pred več kot pol stoletja prišle v Gorenjski muzej, po večini niso bile cele, skoraj vsaki je kaj manjkalo, zato najbrž tudi niso imele velike vrednosti. Ko sva razmišljali, kako predstaviti ure kot muzejske predmete, sva jih postavili v koncept časa, njegovega pomena za človeka, njegovega merjenja …,« pripoveduje Kalanova; da sta izbrane ure v nadaljevanju najprej predali v restavratorsko delavnico, kjer so jih za razstavo ustrezno pripravile restavratorke-konservatorke Irena Jeras Dimovska, Anamarija Dimovska in Sandra Dimitrijević.

Najstarejša ima 230 let

Ob manjkajoči dokumentaciji so ure na razstavi predstavljene po svojem izvoru – razdeljene na nemške, avstrijske, jugoslovanske, tiste izdelane v tovarni Iskra, ne glede na to, ali gre za žepne, stenske, ročne ure ali budilke. Najstarejša na razstavi, klasicistična stebrna ura s kipcem, je iz leta 1790 in nas spominja na jesenski čas. Najmlajše so stare le nekaj desetletij in so izdelane v Iskri ali Gorenju.

»Ure sicer ne delujejo, razen ene, ki so jo prav za namen razstave popravili v urarstvu Geringer v Kranju. Ura je iz leta 1914, dolgo časa pa je bila po oznaki sodeč v rabi v občinskih prostorih v Kranju,« izvem o stenski uri, ki je pravkar odbila ob polni uri. Uro, imenovano »dunajski regulator«, podrobneje predstavi urarski mojster Dejan Geringer: »Uro so na zunaj uredili in očistili v muzeju, v naši delavnici pa smo se lotili urnega mehanizma. Popolnoma smo ga razstavili, ga očistili, na novo spolirali osi, nastavili anker in zamenjali vrvice. Prvotno so bile te iz naravnega črevesa, danes jih običajno zamenjamo z laksom.« Ljudje pogosto v njihovo delavnico prinesejo stare ure, da bi jih ponovno »obudili«. Na vprašanje, ali je bilo po toliko letih nedelovanja moč uro tudi natančno nastaviti, pa odgovori, da je ura zelo točna, nastavljena po posluhu. »Ure se vedno regulirajo na uho,« mi pojasni Greiner in doda, da omenjena lepo tiktaka, ob vsaki polni uri pa še bije tolikokrat, kolikor je ura, na pol ure pa enkrat.

Razstavo dopolnjujejo še predmeti iz urarske delavnice Ivana Vidmarja, kranjskega urarja, ki so jih v muzej dobili pred nekaj leti, na ogled pa je tudi film, ki prikazuje pogovor z najstarejšo delujočo urarko pri nas gospo Marto Cerar Leskošek, ki še danes vodi urarstvo Cerar v Kamniku.

Urarstvo še živi

V drugem delu razstave sledi obravnavanje časa v preteklosti pa do danes. Avtorici pojasnjujeta pogled na čas in njegovo merjenje skozi različna obdobja v preteklosti, vsebino pa ob tem navežeta na Gorenjsko. Tako spoznamo čas v obdobju, ko ga je še narekovalo menjavanje letnih časov, setve in žetve, do takrat, ko ga je oblikovalo krščanstvo, in pojave prvih mehaničnih ur ter ideje ure kot posvetne enote časa, ko je ura postala nov razsodnik časa, naše dejavnosti pa vedno bolj časovno strukturirane. Ob kratkih razlagah so povsod na voljo dodatna branja pod pokrovom »Želiš izvedeti več?«.

Kalanova poudarja: »Čeprav je urarstvo med obrtmi na Gorenjskem med manj raziskanimi, nama je z Anjo kljub temu v pokrajini uspelo identificirati 64 urarjev, a seznam najbrž še ni dokončan. Hkrati pa je zanimivo, da klasično urarstvo tudi po štiristo letih še kar vztraja. Kljub temu da nemalokrat pogled na uro zamenja pogled na mobilni telefon.«

Nadgradnja razstave je vsekakor ličen katalog, oblikovala ga je Tjaša Štempihar, v katerem so na osemdesetih straneh predstavljene prav vse ure z razstave, vsaka v svoji zgodbi. Kako relativen je čas, pa smo lahko jeseni slišali v eni od oddaj iz cikla Evropa osebno na Valu 202, ko je gost v Asiimwe Ronald iz Ugande, ki živi v Ljubljani dejal: »V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa. Pri nas imamo čas, vendar nimamo ur.« To pa je že druga zgodba.