Marinka Štern / Foto: Tina Dokl

Vaditi šklepetanje z zobmi

»Stanujem v Ljubljani, doma sem z Jezerskega,« pove Marinka Štern, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo. V vsako še tako majhno vlogo je vložila vso svojo igralsko moč iz preprostega razloga: ker je vedno želela, da je dobra.

»Torej mi morajo šklepetati zobje. Vadila sem toliko časa, da so me bolele čeljusti. Mislila sem, da ne bo šlo, potem sem se pa nekega jutra zbudila in so mi zobje šklepetali sami od sebe. To je mogoče le z vajo. Igra ni, da prideš tja in nekaj poveš, ampak so za teboj ure in ure vaj.«

Borštnikov prstan?

Ne, nimam ga na roki.

Je za vitrino?

Posebne vitrine za prstan sicer nimam, je pa varno spravljen doma v škatlici. Borštnikov prstan ima simbolni pomen in je tudi zelo lep, zato se bojim zanj in ga ne bi nosila vsak dan.

Vam je v tem zimskem času bližje Ljubljana ali Jezersko, mestni vrvež na ulicah starega dela mesta ali oaza miru tam gor med Gorenjsko in Koroško?

Vedno rečem, da sem doma na Jezerskem in to je zagotovo res, kot tudi, da vam tega ta trenutek ne znam dokazati, saj v Ljubljani živim že več kot štirideset let. Rodila sem se na Spodnjem Jezerskem, kjer še vedno stoji hiša mojega starega očeta, stisnjena tja pod hrib. Hiša, nekaj vrta, voda, gozdna cesta in spet hrib. Tri zimske mesece sploh ni sonca in zato pozimi običajno ne hodim na Jezersko. Se pa tam še vedno počutim doma, kljub temu da živim tu, kjer delam. Nimam in ne vozim avta, zato bi težko opravljala svoje delo, če bi živela na Jezerskem. Zato – stanujem v Ljubljani, doma pa sem z Jezerskega.

Kaj vas je poneslo v igralski poklic? Kulturna dejavnost na Jezerskem takrat najbrž ni bila zelo razvita, ni bilo kulturnega društva ali igralske skupine ...

Da človek nekaj postane, se odloči za neki poklic, se mi zdi, da je popolnoma vseeno, kje je doma. Sicer pa sem bila zelo živahen otrok – dolgo edinka, saj sem brata dobila šele pri osmih letih – vse me je zanimalo, skakala sem gori-doli in naokrog. Starši so imeli precej opravka z menoj. Moji teti, mamini sestri, sta študirali v Ljubljani in večkrat sem ju obiskovala. Vedno sta me najprej peljali v gledališče gledat otroško predstavo. Teti sta imeli močan vpliv name.

Šele v petdesetih letih smo doma dobili radio in stari oče je vedno »privijal« Glas Amerike, jaz pa sem ob nedeljah zvečer obračala gumb nazaj na radijsko igro za otroke. In sva se prepirala. Radijske igre so mi bile res všeč, najbrž tudi zato, ker sem imela zelo bujno domišljijo. Ko sem bila že malo večja, sem hodila tudi v Prešernovo gledališče, še bolj pa me je gledališče očaralo, ko sem v Ljubljano odšla študirat ekonomijo. Ni čudno, da me je poneslo v igralski poklic.

Ekonomijo, pravite ... Vam sprva ni bil namenjen študij igralstva?

Poslali so me študirat »nekaj resnega«, jaz pa sem doma šele po dveh letih povedala, da sem v tretjem letniku Akademije. Sicer pa doma s tega niso delali velikega problema. Od nekdaj sem bila bolj samosvoja.

Ste bili vedno odločeni vztrajati na svoji poti, študij igralstva je namreč zelo poseben in običajno poteka od jutra do večera. Vam je kdaj zmanjkalo volje?

Meni ne, je pa »zmanjkalo« mojemu profesorju. Vsega ne bom povedala, ker ne maram žaliti ljudi, posebno če jih ni več na svetu in se ne morejo braniti, ampak v drugem letniku je takrat obetaven mlad režiser Matija Logar, mislim, da je že zaključeval študij, prišel do mene in rekel: »Ti boš pa igrala v Pekarni. Peter Božič je napisal dober tekst Kako srečen dan. Eksperimentalno gledališče ni za vse, ampak tebe vidim v njem.« Rekla sem mu, da ne smemo igrati izven akademije, pa mi je odvrnil, da ne bo nihče vedel.

Tako sem zvečer, ko se je končala Akademija, odhajala vadit v Pekarno na Tržaško cesto. Ko je to izvedel moj profesor, je bil zelo besen, ker mu nisem povedala. Če bi ga vprašala, mi seveda ne bi dovolil. Rekel je: »Če boš pri ''pekih'', pri meni ne boš naredila.« To je bil velik udarec zame, saj sem se resno ustrašila, da ne bom naredila šole. V Pekarni sem vadila naprej, profesor pa je name konstantno izvajal pritisk. Ne nazadnje je rekel, da bo isto uro, kot bo naša premiera, tudi zaključna produkcija letnika na Akademiji, jaz pa naj se odločim, kje bom igrala. Da je naša premiera lahko tudi ob polnoči, je dejal Logar. In tako je tudi bilo.

Profesor je po predstavi dejal, da sem padla, ampak na srečo so vsi naši profesorji ocenjevali igro, tako da sem naredila s srednjo oceno. V bistvu je šlo za boj med profesorji. Čeprav sem bila sama povsem na tleh, sem letnik naredila, naslednje leto pa je naš mentor postal filmski režiser Igor Pretnar.

Menite, da je bilo sodelovanje v eksperimentalnem gledališču pomembno za vaše nadaljevanje v takratnem Mladinskem gledališču?

Mislim, da ne. Takrat je bilo veliko igralk brezposelnih in je kulturna skupnost enostavno določila: pet jih gre v SNG Dramo, štiri v Mestno gledališče ljubljansko, tri sošolke pa smo takoj po diplomi šle v Mladinsko gledališče, poleg mene še Ogla Grad in Stanislava Bonisegna, ki je potem kmalu šla v Trst.

Kasneje v Slovenskem mladinskem gledališču ste ostali kar štirideset let vse do upokojitve leta 2014 ...

Tako je. Kadar sem bila prosta v matičnem gledališču, pa sem veliko delala tudi drugje v Prešernovem gledališču, v Gleju, Koreodrami, Mestnem gledališču Ptuj, Cafe teatru …

Kjer ste v eni od komedij pestovali živega pujska ...

(Smeh). Tisto je bilo z Janezom Škofom in Ivom Godničem. Igrala sem Ivovo ženo, in ker nisva imela otrok, se je režiser Eduard Miler spomnil, da bom pestovala majhnega pujska. Potem smo hodili ne neko kmetijo blizu Ljubljane po te pujske. Je kmet rekel: »Zdaj ga lahko pestujete, čez mesec dni bo pa taka svinja, da ga boste morali čez ramo nositi.« Enkrat me je eden ugriznil, pa so mi povedali, da ga moram prej potegniti za rep.

V svojem igralskem opusu niste ločevali med velikimi in malimi vlogami, vsako ste jemali kot vlogo z veliko začetnico, brez popustov ...

Nikoli nisem dobivala velikih vlog in jih tudi nisem zahtevala. Nikoli nisem uporabljala komolcev. Vedela sem, da je ob dobrih besedilih mogoče tudi male vloge narediti tako, da si te vsi zapomnijo. V Mladinskem smo tako ali tako igrali bolj ansambelske igre. Zame je bila prelomna vloga Arkadine v predstavi Utva z režiserjem Tomijem Janežičem. Dotaknila se me je vloga Daše v Šeligovi Ani. Daša je bila v sibirskih zaporih, kjer so imeli majhne zgoraj odprte celice z betonskimi stenami. Če je hotela preživeti pri minus trideset stopinj Celzija, je morala hoditi sem in tja. Torej mi morajo šklepetati zobje. Vadila sem toliko časa, da so me bolele čeljusti. Mislila sem, da ne bo šlo, potem sem se pa nekega jutra zbudila in so mi zobje šklepetali sami od sebe. To je mogoče le z vajo. Igra ni, da prideš tja in nekaj poveš, ampak so za teboj ure in ure vaj.

Vam je bilo kdaj žal, da ste svoj poklicni vek preživeli v Slovenskem mladinskem gledališču?

Mladinsko je izrazito drugačno kot druga gledališča – življenje pa je eno samo. Tu ni kaj, tako se je zgodilo in lahko rečem, da mi za nobeno stvar v življenju ni žal. Je pa bila kriza, ko so me upokojili po takratnem zakonu o uravnoteženju javnih financ. Imela sem že štirideset let delovne dobe. Na srečo sta prišli dve mladi avtorici Nina Šorak in Urša Adamič s predstavo Kje sem ostala, ki govori o demenci. Kasneje sem dobila še vloge v nadaljevankah Usodno vino in Reka ljubezni in je bil prehod med upokojene igralke zame potem nekoliko lažji.

Imate še željo, da vas poiščejo?

Nikoli se nisem prav zelo ponujala in pri tem tudi nekako ostajam. Če me bo kdo potreboval in bo menil, da sem prava za njegovo predstavo, nadaljevanko ali film, me bo že povabil, sicer bom pa malo počila.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli, da bo letošnji Borštnikov prstan vaš?

Poklicali so me po telefonu in so mi povedali, da bom dobila prstan. Ostala sem brez glasu in rekla: »Aja, aja …« Pa mi je bilo rečeno, da mi bodo poslali še pisno. Sem rekla, naj kar pošljejo. To je vse. Bilo je nenadno, ker Boršnikov prstan običajno dobivajo zvezde, jaz pa to nisem.

Kako ne, zvezdo, »Stern« imate vendarle v priimku ...

»To pa res. Ded je prišel iz avstrijske Koroške, iz Železne Kaple. Leta 1919 je na plebiscitu glasoval za Jugoslavijo in so ga Avstrijci brcnili v rit, pa je prišel čez na to stran. A ne dlje od Jezerskega, pa se je že poročil.

Morda vam prstan odpre še kakšno novo pot?

Kot sem rekla, nič se ne ponujam. Po novem letu me bo poklicala mladenka, ki dela magisterij iz televizijske režije, da bi igrala v njenem magistrskem delu. Poklical me je Matevž Luzar in mi namenil vlogo babice v svojem novem filmu Orkester. Sicer pa zdaj, ko smo zaključili Reko ljubezni, malo počivam, pa mi kar ustreza.

Oddajte svoj komentar

Kranj 17°

delno oblačno
vlažnost: 50 %
veter: SV, hitrost: 11 km/h

1/17

nedelja

6/13

ponedeljek

4/10

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 17. marec 2024

Muzikal Kekec

OBVESTILA / Koroška Bela, 17. marec 2024

Križev pot na Ajdno

GLEDALIŠČE / Breznica, 17. marec 2024

Čarodej Jan

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 17. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 18. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 19. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

IZLETI / Cerklje, 19. marec 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

 

 
 

 

 
 
 

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...