Duhovnik, ki mašuje tudi za gluhe

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. december 2019 / 16:48  

Edi Strouhal, župnik v župniji Šmartno v Tuhinju, je edini duhovnik pri nas, ki izvaja maše tudi v znakovnem jeziku. »Bog lahko govori v vseh jezikih, tudi v znakovnem, in mnogi si ne predstavljajo, koliko gluhim, sploh starejšim vernikom pomeni, da mašo lahko doživijo v jeziku, ki ga razumejo,« pravi.

Po rodu ste Čeh. Kako vas je pot zanesla v Slovenijo?

Izviram iz češke manjšine v Vojvodini, kjer pa katoličani nimajo svoje teološke fakultete, zato sem možnosti za študij iskal v tujini. Na povabilo v Vojvodini živečih slovenskih salezijancev sem leta 1997 prišel v Slovenijo. Sprva le na krajši obisk, a me je narava tu povsem navdušila, zato sem se oktobra istega leta preselil v Ljubljano, čeprav takrat še nisem vedel, da bom tu ostal. Katehetsko-pastoralni tečaj sem opravljal že v Novem Sadu, a mi na ljubljanski fakulteti izpitov niso priznali, zato sem pri šestindvajsetih letih začel študirati povsem od začetka. Slovenščine nisem razumel in na začetku sem imel kar nekaj težav. Problem slovenščine za tujca je, da se izredno hitro govori – ko jo beremo, jo razumemo, ko poslušamo, pa mnogo manj. A slovenščino sem osvojil in danes ta jezik govorim in razumem najbolje od vseh.

Leta 2003 sem diplomiral, dve leti kasneje sem bil posvečen v duhovnika, kmalu za tem pa sem dobil tudi slovensko državljanstvo.

V katerih župnijah ste delovali do sedaj?

Pet let sem bil kaplan v Župniji Ljubljana Šentvid, nato dve leti župnik v Plečnikovi cerkvi Ljubljana Barje v Črni vasi, nato eno leto duhovni pomočnik v Župniji Ljubljana Ježica in dve leti duhovni pomočnik v Župniji Ljubljana Črnuče. Nato sem bil tri leta in pol župnik v Tunjicah, hkrati pa ta čas tudi župnik soupravitelj na Šenturški Gori, januarja letos sem prišel v Šmartno v Tuhinju, kjer sem še danes in hkrati vodim tudi Župnijo Sela pri Kamniku. Veliko menjav, res, a priznam, da sem romskega duha in svoje duhovništvo doživljam kot nekdo, ki je večni popotnik.

Kako ste se seznanili z znakovnim jezikom?

Po petih letih študija sem diplomiral, nato pa leto dni – do posvetitve v duhovnika – pauziral, in ker sem študiral res z užitkom, sem se odločil, da se bom v tem letu izpopolnil v znanju znakovnega jezika. Nisem se želel dolgočasiti in jeziki so me od nekdaj zelo zanimali. Hitro sem ugotovil, da priročnikov za učenje znakovnega jezika v knjigarnah ni, prav tako nisem imel nobene osebne izkušnje ali mentorja, zato je bil vse skupaj res velik izziv.

Kdaj pa ste začeli v znakovnem jeziku tudi maševati?

Od prvega dne, ko sem bil posvečen v duhovnika, sem z nadškofijskim dekretom bil v pomoč Verskemu centru gluhih in naglušnih v Šiški. Že takrat sem začel duhovne vaje, znakovne maše pa sem začel leta 2007 – kot prvi v Sloveniji in do sedaj tudi edini. Ni bilo preprosto, saj sem moral za dovoljenje prositi nadškofijo, tovrstno maševanje namreč ni bilo nekaj samoumevnega. To je bila popolna novost. Duhovnik vere ne sme oznanjati kar tako, ker pa svetih maš v znakovnem jeziku prej nikdar ni bilo, ni bilo jasno, ali se to sploh sme in kako se pravzaprav maša v znakovščini pravilno izvaja. Dovoljenje sem nato le dobil, saj obstajajo verski dokumenti, ki to dovoljujejo, prav tako so maše v znakovnem jeziku v tujini kar pogoste.

S kakšnimi težavami ste se pri tem še soočili?

Te težave so bile kar velike. Izkazalo se je namreč, da je v tem času slovenski znakovni jezik bil na področju teologije in verskega izrazoslovja precej nerazvit. Sčasoma smo zato ustanovili posebno skupino, znotraj katere smo ustvarili okoli štiristo novih kretenj za izraze s področja teologije. Pogrešam tudi stroko, ki bi se ukvarjala s t. i. znakoslovjem. Znakovni jezik je namreč izredno živ, spreminja se veliko hitreje kot govorni jezik, a s preučevanjem tega bi se dalo narediti več. V tujini je to neprimerno bolj razvito. Čaka nas res še veliko dela – ne nazadnje nimamo slovenske besede niti za najbolj osnovni pojem – uveljavljeni izraz za znakovno govorico 'kretanje' je namreč hrvatizem in skrajni čas je, da ga nadomestimo s svojo besedo, recimo znakovanje.

Znakovni jezik torej ni univerzalen, po vsem svetu enak?

Ni univerzalen, vezan je na narodnostno skupino oziroma državo, zato govorimo o slovenskem znakovnem jeziku, ki – tako kot govorni jezik – pozna dialekte oz. narečja. Kretnje v slovenskem znakovnem jeziku niso enake kot denimo kretnje v angleškem znakovnem jeziku. Ne obstajajo enotna pravila in enotne šole, zato gluhi v vsaki državi razvijejo svojega. In tudi pri nas poznamo slovar slovenskega znakovnega jezika, ki še vedno nastaja oz. se bogati.

Gluhi obstajajo od nekdaj, zakaj je torej znakovni jezik tako slabo razvit in sprejet?

Res je, gluhi obstajajo, odkar obstaja človeštvo. A odnos do gluhih se je skozi čas zelo spreminjal; včasih so bili gluhi zaničevani, šele v zadnjem času je družba naredila velik korak naprej, zato je danes znakovni jezik bolj uveljavljen, delamo na tem, da se ga več ne sramujemo. Zdi se mi celo, da slišeči občudujejo gluhe, kako se sporazumevajo. Je pa res, da je na gluhih, da se redno izobražujejo in izpopolnjujejo v svoji materinščini – slovenskem znakovnem jeziku –, saj bodo le tako lahko sledili spremembam v razvoju znakovnega jezika.

K širjenju znanja znakovnega jezika pripomorejo tudi vaši tečaji.

Tečaje znakovnega jezika sem prostovoljno in volontersko začel izvajati že v Tunjicah, trenutno pa vodim tečaj tudi v Šmartnem v Tuhinju. Zanimanja za to je vedno več, zagotovo tudi zato, ker je znakovni jezik od letošnjega leta lahko tudi izbirni predmet na osnovnih šolah, zato je med mojimi tečajniki tudi kar nekaj vzgojiteljic in učiteljic, ki si želijo to znanje prenesti na svoje učence. Znakovni jezik postaja bolj prepoznaven, a kaj, ko nas je učiteljev mnogo premalo. Sam bi glede poučevanja znakovnega jezika rad pomagal več, tudi na drugih področjih in institucijah, a v naši državi ločujemo Cerkev od države in tudi tega se moram držati.

Znakovni jezik pa ni sestavljen le iz gibov …

Znakovni jezik sestavljajo kretnje oz. znaki, ki jih kažemo z deli telesa, kot so roke, prsti, pa tudi znakovna abeceda, ki jo gluhi uporabljajo za črkovanje lastnih imen in besed, ki svojih kretenj nimajo. A pri vsem skupaj je še najbolj pomembna obrazna mimika in artikulacija – torej branje z ustnic. Kombinacija vsega omenjenega je znakovni jezik.

Kje in kdaj izvajate maše v znakovnem jeziku?

V znakovnem jeziku mašujem vsako prvo nedeljo v mesecu v Župniji Maribor Pobrežje in vsako zadnjo nedeljo v mesecu v Župniji Ljubljana Dravlje, prav tako tudi za veliko noč in za božič, in sicer tudi v Ljubljani in v Mariboru.

Pa to zadostuje? Zakaj Cerkev za to – podobno kot obstaja zaporniški duhovnik – nima stalnega duhovnika, ki bi maše za gluhe opravljal vsepovsod in bolj redno?

Potrebe so seveda večje, a duhovnikov nas primanjkuje, med duhovniki pa sem žal edini, ki uporabljam znakovni jezik. Priznam, da gluhi zato nekoliko trpijo, saj imam veliko rednega dela v svojih dveh župnijah. Gluhi kristjani so prikrajšani, so žrtev maloštevilnosti in neobveščenosti nas, slišečih, tudi znotraj krogov v cerkvi. Podatka, koliko gluhih katoličanov živi pri nas, sicer nimam, a gotovo bi si zaslužili več maš v znakovnem jeziku. Gluhi namreč zelo radi prihajajo k mašam, zelo radi vidijo duhovnika, kako 'kreta', in zelo veliko jim pomeni, da niso pozabljeni in da Božjo besedo lahko slišijo tudi v jeziku, ki ga razumejo.

Kaj sporočate bralcem v tem božičnem času?

Adventni čas je priložnost, da premislimo, kako smo preživeli minule mesece, koliko smo si vzeli časa za drugega in koliko smo bili obzirni do tistih, ki resnično potrebujejo našo pomoč. Prazniki so najtežji za bolnike, starejše, osamljene. Veseli december, o katerem tako radi govorimo, je za zdrave, tiste, ki radi nakupujejo, adventni čas pa je namenjen prav vsem. Vsem bralcem, slišečim, gluhim in vsem ostalim želim pravega, nematerialnega, notranjega veselja, ki je položeno v srce vsakega. Želim si, da v letošnjem božičnem času vsak začuti nekoga, ki ga ima res rad. In da se spomnimo ob praznikih obiskati kakšno starejšo sosedo, osamljenega soseda, ali se napotiti v dom starejših občanov. Ne glejte le na darila – najbolj dragocena darila so tista, ki jih ne moremo kupiti za noben denar. Prav je, da si delimo dobroto in čas.