Jeseničanka v Parizu

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. december 2019 / 08:11  

Devetnajstega novembra je minilo sto let od rojstva akademske slikarke Marjance Dakskofler Savinšek, Jeseničanke, ki je večino življenja preživela v Franciji. Umrla je lani, v 99. letu starosti, pokopana pa je v skupni grobnici pariških Slovencev v Châtillonu blizu Pariza.

Z muzejskim večerom ob stoletnici njenega rojstva so se na Jesenicah poklonili spominu na akademsko slikarko Marjanco Dakskofler Savinšek, Jeseničanko, ki je večino življenja preživela v Parizu. V Sloveniji manj znana umetnica je bila rojena 19. novembra 1919 na Jesenicah, umrla pa je 25. februarja lani, v 99. letu starosti.

Kot je povedal kustos Aljaž Pogačnik iz Gornjesavskega muzeja Jesenice, želijo delo Dakskofler Savinškove postaviti tudi v slovenski umetnostni prostor. Tako so začeli z evidentiranjem njenih likovnih del po zasebnih zbirkah, najprej na Jesenicah, nato pa tudi širše, saj se ogromno del nahaja v tujini, v javnih in predvsem zasebnih zbirkah v Franciji, Italiji, Nemčiji, Argentini, Avstriji, ZDA, Kanadi, Angliji, na Japonskem ... Umetnica je nekaj likovnih del in dokumentarnega gradiva zapustila tudi Gornjesavskemu muzeju Jesenice, ki ga bodo predstavili v okviru muzejsko-likovne razstave, predvidoma februarja.

A kdo je sploh bila Marjanca Dakskofler Savinšek? Rodila se je na Jesenicah, kjer je obiskovala osnovno šolo, nato se je izobraževala v zavodu pri sestrah Notre-Dame v Šmihelu pri Novem mestu. Po končanem šolanju je sprejela tajniško službo v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Po drugi svetovni vojni se je želela vpisati na likovno akademijo v Ljubljani, kamor pa ni bila sprejeta, saj da ni odgovarjala takratnim ideološkim zahtevam. Zato se je leta 1951 odselila v Francijo, najprej v Nancy, nato pa v Pariz, kjer je dokončala dve likovni akademiji. Za njo je prišel v Pariz tudi njen soprog, zobni zdravnik Slavko Savinšek. Uredila sta si življenje v pariškem predmestju Vincennes.

Kot je ob njeni smrti zapisala Verena Koršič, je Pariz Savinškovo prevzel zaradi izredno živahnega umetniškega vrenja, vsestranske kulturne ponudbe in svetovljanske širine. "Slavna pariška šola, ki je združevala umetnike iz različnih koncev sveta in različnih slogovnih posebnosti, jo je navdihovala, a tudi postavljala pred stalno preverjanje lastnih zmožnosti in iskanje izvirnih slikarskih rešitev. Po dolgih letih študija in urjenja v različnih slikarskih tehnikah, od risbe s svinčnikom, ogljem in tušem do akvarela, tempere, gvaša in olja, je leta 1961 dozorela tudi njena prva razstava v galeriji Tonalité v Parizu in doživela pomemben uspeh. Sicer pa je bila Savinškova zelo skromna in kritična do lastnega ustvarjanja. Vztrajno je ponavljala, da slika iz lastne potrebe in je razstave ne zanimajo. Za nekaj nad deset osebnih in nekoliko številnejših skupinskih razstav je zaslužen predvsem njen soprog, ki jo je spodbujal in prevzemal vse organizacijske podrobnosti. Kljub majhnemu številu razstav so njena dela spoznali v ZDA, Kanadi, Argentini in evropskih državah, zamejski rojaki v Gorici, le v Sloveniji še ni doživela razstave," je zapisala Koršičeva.

Dakskofler Savinškova se je v Parizu vključila v delo Društva Slovencev, z izvirnimi risbami opremljala društveni list Korenine in pariški slovenski skupnosti podarila več del. "Zaradi živahnega značaja, izredne kulturne širine, dobrote, smisla za pravičnost in resnico je bila povsod priljubljena. Svoj zadnji dom je dobila ob svojem možu v skupni grobnici pariških Slovencev v Châtillonu blizu Pariza," je zapisala Koršičeva.