Slavko Mežek na predstavitvi doslej zbranih spominov Utrinki v Knjižnici Matije Čopa v Žirovnici: »Ja, prgišče zlepljenih utrinkov sem, nič drugega, danes in davno nazaj, v časih, ko me še sploh ni bilo in sem odseval v soju prednikov in mojih bližnjih. Drobceni mavrični univerzum sem, meglica, ki dopolnjuje seštevek večnega, brezmejnega v strašljivo nepomembni veličini svoje izginljivosti.« (odlomek iz Utrinkov)

Prgišče zlepljenih utrinkov

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. december 2019 / 10:56

Slavko Mežek je v žirovniški knjižnici predstavil doslej zbrane spomine z naslovom Utrinki, v katerih popisuje življenje svojih prednikov in svoje življenje. Nastalo je že za 470 strani zapisov, piše še naprej, spomine pa v prihodnje želi izdati v knjigi.

Posebej nenavadna je zgodba o družinskem klavirju, ki danes krasi imenitno zbirko glasbil na Ptujskem gradu. Klavir 'Wittenz' Laibach iz leta 1865 je dobil za doto Mežkov ded Anton, ki se je v Ljubljani izšolal za organista. Najprej so ga imeli v domači hiši na Rodinah, zatem se je z družino selil na Breznico in nato v Žirovnico. »Pod njim je bilo moje skrivališče in Indija Koromandija, medeninasta pedala pa vodilo v neki drugi svet, svet otroških fantazij in glasbe ...« se v Utrinkih spominja Mežek. »Ati se je pred večerjo usedel, dvignil čarobne pokrove in igral, užival z veselo našobljenimi ustnicami, improviziral, preludiral, komponiral, pa brundal kr nekej za zraven, vsak večer vsaj pol ure ...« Klavir s kladivci je preživel več generacij, pred leti so ga v Avstriji imenitno obnovili in mu povrnili stari sijaj in danes nanj igrajo vrhunski glasbeniki, zmagovalci tekmovanja za Chopinov zlati prstan ...

Zanimivo je poglavje o priimku Mežek. Avtor piše: »Vsi pravijo, da smo Mežki nekako drugačni, kot bi ne bili čist' od tle. Zase že vem, da je tako ...«

»Pisal sem vseskozi, že po službeni dolžnosti, a to ni bilo tisto pravo pisanje. Pred dvema letoma in pol pa je umrla moja mama, še pred njo oče, dvajset let je že od tega, in potem sem po domači hiši gledal, kaj se je valjalo po kotih ... Tam so bile škatle in sem bil zares osupel, kakšne zanimive zgodbe staršev, starih staršev sem našel v njih. In sem si rekel: Daj, zapiši v pripoved, če drugega ne, za potomce. Teh imam v dveh gnezdih kar šest, prihajajo vnuki ...«

Takole je svojo pripoved o tem, zakaj se je lotil pisanja spominov, v Knjižnici Matije Čopa v Žirovnici začel Slavko Mežek, kulturnik, glasbeni pedagog, zborovodja, aktivist pri ohranjanju in uveljavljanju naravne in kulturne dediščine ... Mežek je po rodu iz Žirovnice, od leta 2006 pa živi v Kropi. A po srcu in duši ostaja »Kašar«, zato je svoje doslej zbrane spomine prvim predstavil prav »mojim Kašarjem, ki jih vse bolj pogrešam«.

Kot je dejal, spomini »sevajo v čas, ki mi je bil čudežno in neizbežno poklonjen. Osvetljujejo mojo rodbino, družino, ljudi, ki sem jih srečeval v orbitah življenja in so hočeš nočeš vplivali name. Paberkujejo o dogodkih, ki so mi bili usojeni ali sem jih sam zasejal v domače okolje, nekateri so odzvanjali v širšem, predvsem kulturnem, pa tudi družbeno angažiranem prostoru. Najprej je bila želja po urejenem zapisu na orumenele papirje shranjenih zgodb mojih staršev in prednikov, potlej me je povleklo na moje že prehojene poti, od otroštva dalje ...«

Utrinke začenja s spomini na svoje prednike, na deda Antona, Škrfčevega Toneja, šolanega organista, ki je prišel tudi do družinskega klavirja, ki mu Mežek v spominih namenja posebno poglavje. Od deda je prek očeta Slavka tudi sam avtor podedoval ljubezen do glasbe, do kulturnega ustvarjanja; to zdaj prenaša tudi na svoje otroke.

V naslednjih poglavjih niza spomine na svoja starša, Lebarjevo (Matijovo) Milo in organistovega Slavka, na svoje šolanje, petje, glasbeno ustvarjanje, Mileno, Muzičko omladino Jugoslavije ...

Doslej je nastalo okrog 470 strani besedila, prišel je do okoli leta 1990. »Kar nabira se in vedno bolj sem prepričan, da mi je življenje postreglo s kar težkimi preizkusi, a tudi z velikimi privilegiji in naklonjenostmi ...«

Utrinke bo za zdaj objavil v digitalni obliki, v prihodnje pa si jih želi izdati v obliki knjige, ki bo, kot se zdi po predstavitvi doslej napisanega v žirovniški knjižnici, imeniten, obsežen vpogled v orbite z glasbo in kulturo napolnjenega življenja ... Dotlej pa se bodo, kot je dejal, srečanja z opazovanji Utrinkov nadaljevala, naslednjič verjetno nekje na Jesenicah.