Telefon za Miklavža? Nikakor!

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 6. december 2019 / 13:48  

Osnovnošolec naj bi ne bil lastnik pametnega telefona, tablice ali računalnika. Lahko jih uporablja, a s prostorsko in časovno omejitvijo, ki jo določijo starši, na iztočnico, ali naj otroku za Miklavža podarimo pametni telefon, odgovarja terapevt Miha Kramli, ki v Novi Gorici vodi center za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti.

Miha Kramli, Gorenjec, ki izvira iz Gorice pri Podvinu, zdaj pa že vrsto let živi na Primorskem, je terapevt, ki se ukvarja z zasvojenostjo. Na pogovornem večeru v Preddvoru so poslušalci, med njimi je bilo veliko mladih staršev, prisluhnili njegovim izkušnjam z zdravljenjem nekemičnih zasvojenosti in razmišljanju, kako ravnati v družinah, da bi otroci ne zapadli nevarnim vplivom sodobne tehnologije. Od nje smo vse bolj odvisni, a z odvisnostjo ni nič narobe, meni Miha Kramli. Roboti, računalniki, pametni telefoni so koristni del današnjega vsakdana, vendar bi odrasli morali poznati mejo med produktivno in zabavljaško funkcijo, ločnico med radostmi in pastmi sodobne tehnologije, ki lahko vodi v odvisnost.

Center za nekemične odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica je bil prvi v Evropi, ki se je pred 25 leti začel ukvarjati z zdravljenjem nekemičnih odvisnosti. Najprej so se prihajali zdravit ljudje, zasvojeni z igrami na srečo (v Novi Gorici je namreč tedaj cvetelo igralništvo), danes pa poznamo številne druge oblike takšne odvisnosti: od računalniških igric, borze, hitre vožnje, nakupovanja, ličenja ... »V državi je danes 19 centrov, ki se ukvarjajo z zasvojenostjo z drogami, mi pa smo bili prvi za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Pri nas so se mnogi učili in nas žal tudi prehiteli,« ugotavlja Miha Kramli in pove, da trenutno njihov center obravnava 370 nekemičnih zasvojencev. Med njimi je 60 mladih, ki ne morejo dokončati osnovne šole, ker več kot tri tisoč ur letno preživijo na družabnih omrežjih. Za primerjavo: odrasli zaposleni v službi vse leto preživimo 2100 ur. Žal v Sloveniji ni klinike, kjer bi zasvojene zdravili bolnišnično. To je mogoče samo v tujini, smo izvedeli na pogovornem večeru v Preddvoru.

Danes že najmlajšim v zibelki ali na kahlici ponujamo elektronske igrače, ki s svojimi intenzivnimi zvoki in barvami oddajajo močne dražljaje in pri otrocih vzbujajo ugodje. Ob nenehni izpostavljenosti tem dražljajem se otroški možgani prilagodijo na intenzivnost zvokov in barv. Ko tega otroka odpeljemo v naravo, postane nestrpen, zdolgočasen in hoče nazaj domov k zaslonu z digitalnimi vsebinami. Z elektronskimi igračami, pametnimi telefoni, računalniškimi igricami – skratka z virtualnim svetom – ni nič narobe, če je čas zanje pametno odmerjen. Ure in ure njihove uporabe pa pomenijo, da posameznik izgublja zmogljivosti za običajne življenjske aktivnosti: opušča osebno higieno, obroke, šolske in druge obveznosti, dejavnosti, ki jih je sicer rad počel. Če mu starši to odtegnejo, lahko postane nasilen. Nevarno je, ko virtualni svet pri zasvojencih povsem nadomesti realnega, vedenjske spremembe pri teh ljudeh pa so nepredvidljive. Miha Kramli govori o več stopnjah, nazadnje lahko uporaba tehnologije dejansko postane socialni, psihični in tudi duhovni problem, uporabniki pa postanejo nefunkcionalni.

Naj torej otroku Miklavž prinese pametni telefon? Nikakor, meni Miha Kramli: »Dostop do sodobne tehnologije mora obstajati, a njegovi gospodarji morajo biti starši, ki naj odmerijo prostor in čas njihove uporabe!«