Na koncu ostaneš sam

Mami in njeni moški, 3. del

»Silvo se je pridružil neki novi stranki in mislil, da bo izvoljen za poslanca, če si bo nadel kravato in obleko. Ker se to ni zgodilo, smo bili vsi drugi krivi, le on ne. Mama ga je oboževala kot boga, vse bi storila zanj! Potem pa je, hudič frdamani, vrgel oči name! Ni mu šlo v račun, da pri svojih letih še nimam fanta. ''Verjetno si lezba!'' mi je govoril, ko me je hotel objeti.«

Vsakič, ko Neli pripoveduje svojo zgodbo od posilstva naprej, se ji zdi, da bi doživela odrešenje le, če bi nasilneža sama ubila. Ga spravila na drugi svet z lastnimi rokami. Zgodi se, da se potem samopoškoduje zaradi jeze, ki jo preplavi: zaveda se namreč, da živemu bitju ne bi mogla storiti nič žalega. Vesela bi bila, če bi na sodišču vsaj pri posiljevalcih in družinskih nasilnežih veljal rek zob za zob …

»Nekega večera, ko je bila mama s sestrico v bolnišnici zaradi pljučnice, mu je uspelo, da me je zvlekel v spalnico … Bratec je tolkel po vratih, on pa mi je z dlanjo mašil usta. Ne vem, če še kakšna druga stvar na svetu bolj boli, kot je ta. Slutim, da bi bilo za bralce moteče, če bi opisala podrobnosti. Na detajle iz posilstva redkokdaj naletimo. Žal. Zato pa si ljudje pogosto predstavljajo, da to ni ''nič takšnega'', da posiljene ženske delajo iz muhe slona. Spominjam se, da sem veliko let kasneje, ko sem imela neke druge težave, pa so me privlekli na psihiatrijo, želela dežurnemu razložiti, kako sem se takrat počutila. ''To ni pomembno, sicer me pa podrobnosti ne zanimajo,'' me je zavrnil.

Ko sem se naslednji dan po posilstvu privlekla v službo, sem bila jezna na ves svet. Vzela sem lopato za kidanje snega in začela razbijati šipe. Komaj so me ustavili. Me je kdo vprašal, zakaj se mi je utrgalo? Nihče. Tako in tako so vsi vedeli, da sem iz problematične družine, več jih pa ni zanimalo.

Minilo je nekaj mesecev, Lepotec se je izselil. Preden je za seboj zaloputnil z vrati, je mami vrgel v obraz, kakšna kurba sem. Da sem ga vabila v svojo posteljo, če sem le imela pet minut časa. Mami je seveda prekipelo. Takšen kraval je zganjala zaradi moje ''pokvarjenosti'', da so sosedje klicali policijo.

Da bi se ji odkupila, ker sem ji zapeljevala moškega, sem ji morala vsak mesec dati skoraj vso plačo. Igrala je, da je bolna na živcih, njenim bolniškim ni bilo videti konca. Mimi je pogosto prihajala na obiske. Tolažili sta druga drugo, popili steklenico vina, na koncu pa sta bili prepričani, da sta vsega usmiljenja vredni.

Polsestrico je pri štirih letih vzela k sebi rejniška družina. Dejali so, da začasno, ker je imela hude zdravstvene težave (astmo), mami pa ni bila sposobna, da bi jo ustrezno negovala.

Še meni se je oddahnilo, ko je ni bilo več. Skoraj vsako noč je jokala in jokala, tako da sem bila tudi zaradi nje na smrt utrujena, ko sem sedla na jutranji avtobus in se odpeljala v službo.

Mama doma ni sedela križem rok. V stanovanje je spet privlekla novega moškega. Spoznala ga je preko ženitnega oglasa. Bil je starejši možakar, svoje premoženje je prinesel v dveh polivinilastih vrečkah.

Bil je težak sladkorni bolnik, kombi je prihajal ponj vsak drugi dan, da ga je odpeljal na dializo. Pojma nimam, kaj sta imela z mamo, če sploh kaj. Kadarkoli sem ga videla, je spal na kavču ali pa gledal televizijo. Sam si je kuhal, vešč je bil tudi peke kruha, pa sploh ni bil tako slab, kot se mi je sprva zdelo.

Žal se je po dveh mesecih naveličal mamine agresivne narave. Kar po telefonu me je poklical v službo in se poslovil. Dejal je, da me je škoda za tisto coprnico. Naj grem drugam, kamorkoli, kjer me mama ne bo mogla najti.

Minilo je kar nekaj let, v stanovanju se je zvrstilo precej moških, preden sem se odselila. Nekako sem se na nasilje, ki je vladalo pod domačo streho, navadila. Bratec Joško je delal v varstveno-delovnem centru, bil je zadovoljen, da je na toplem, v družbi, da dobi nekaj žepnine. Imel je tudi prijateljico, s katero sta se držala za roke in si pisala ljubezenska pisemca. Zelo težko sem si priznala, da je malo drugačen. Po videzu sodeč se ni dosti razlikoval od drugih, le z dojemanjem šolskih obveznosti je imel hude težave. A kljub temu sem ga imela iskreno rada, vse bi dala zanj!

Mama je bila stara približno toliko, kot sem danes jaz, ko je bila spet noseča. S kom, verjetno niti sama ni vedela! Moških, ki so si pri njej podajali kljuko, je bilo iz leta v leto več. Njihova imena so se v moji glavi pomešala med seboj, nekatere sem pozabila, druge pa sem si zapomnila zaradi kakšne zanimive značilnosti.

Nekoč sem prišla na obisk. Takrat sem živela v Kranju, na Planini. Na vratih je nekdo zamenjal ključavnico, zato sem kar nekaj časa pritiskala na zvonec, preden so se na drugi strani zaslišali koraki. Mami je bila vsa razmršena, v jutranji halji in bosa. Za njenim hrbtom se je skrival možakar, ki v višino ni meril več kot kakšnih 150 centimetrov. Zdel se mi je zelo smešen. Nehote sem se zasmejala in to ga je razjezilo. Pred nosom je zaloputnil z vrati in ni dovolil, da bi vstopila. Kako je lahko ta tip zaplodil mami otroka, mi še danes ni jasno. A je ušel na varno še pravi čas, da je šla mama lahko delat splav. Pa ne, da bi ji to privoščila, še zdaleč ne! Ta splav ni bil njen prvi, bil pa je zadnji. Med posegom so ji odkrili raka na jajčnikih in misel, da bi lahko umrla, ji je spodnesla tla pod nogami. Spremenila se je v nebogljenega otroka, ki ni več sposoben migniti s prstom. Ker nisem imela avtomobila, sem se vsak dan po službi vozila k njej z avtobusom, ji stregla, jo mirila, se z njo pogovarjala. Strahovi, da smrt stoji pred vhodnimi vrati, so bili pošastni. Jemala je pomirjevala, a niso dosti pomagala.

Pozabila sem na vse, kar mi je hudega naredila. Zelo po pravici povem: stala sem ji ob strani, kot bi bila najboljša mama na svetu.

Pa mi je spet zabodla nož v hrbet: ko je šla v zdravilišče Dobrna, je tam spoznala nekega moškega, ki ji je obljubljal raj na zemlji.

Spet me je zavrgla kot pošvedrane čevlje! Ko sem ji očitala, mi je zabrusila, da ni bilo zastonj, da sem pri njej v času, ko sem jo negovala, jedla in tudi spala. Pokvarjenka!

Minilo je več let, preden sva se ponovno videli. Preteklost je prišla za menoj, imela sem hude psihične težave, ki jim sama nisem bila kos. Edini sonček, ki me je kdaj pa kdaj ogrel, je bil bratec Joško. Zmeraj, ko sem potrebovala topel in iskren objem, ga mi je dal.

V najtežjih trenutkih je zbolel tudi moj oče. Pisal mi je, da bi me rad videl, a ni priložil naslova, kje naj ga obiščem. Na starem naslovu, kjer je včasih bival, pa so živeli tuji ljudje.«

(Konec prihodnjič)

Oddajte svoj komentar

Kranj 3°

delno oblačno
vlažnost: 95 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-1/18

četrtek

2/18

petek

5/14

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 14. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

OBVESTILA / Škofja Loka, 14. marec 2024

Zbor članov društva invalidov Škofja Loka

IZLETI / Kranj, 14. marec 2024

Izlet na Planino nad Vrhniko

OBVESTILA / Kranj, 14. marec 2024

Zbor članov društva Sožitje Kranj

OBVESTILA / Preddvor, 14. marec 2024

Letni zbor DU Preddvor

IZLETI / Kranj, 15. marec 2024

Pohodna Andaluzija

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 15. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 16. marec 2024

Muzikal Kekec

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.

Prihranek bo kaplja v morje / 18:27, 3. marec

Neumnost, ki se dela. Politiki, če že odločajo o življenju ljudi, bi morali iti ljudem nasproti, ne pa jih vedno bolj ogrožati. Na funkcijah...