Nabor v Kranju. Napis na transparentu se glasi: Nacionalsocialistična letalska enota 8/113 Kranj pozdravlja svojega skupinskega vodjo (N.S.F.K. Nationalsocialistische Flieger Kompanie). Valentin Pajer je prvi z desne v drugi vrsti.

Moj oče – nemški vojak

Dopolnil je komaj 22 let, ko je bil leta 1943 vpoklican v kolesje nemške vojske. Pot ga je vodila od Nemčije v Ukrajino in nazaj prek Poljske v Francijo. Domov se je vrnil po dveh letih, enajstih mesecih in petih dneh.

»Koliko časa bomo še tu prav nič ne vem. Sandi mi je pisal, da dobi dopusta 16 dni. Pri nas ga gotovo nebo nobeden dobil. Zore (Novak) mi je tudi že pisal, sem mu tudi že odgovoril. En film sem že porabil in ga bom domov poslal, da bo g. Jug slike naredil.«

»Danes sem bil tudi pri zobozdravniku, mi je en zob ven izpulil. Sedaj jemljem baldrijanove kaplice in pa vitamin C tablete. Prepovedano imam tudi kajenje, pa seveda nebom mogel zdržati.«

»Ljubljena sestrica! Tebi želim za god mnogo sreče in zdravja, vse kar si sama najbolj želiš. Upam, da se kmalu vidimo čim preje za avgusta ali oktobra na dopustu, seveda če bom imel srečo. Sprejmi mnogo pozdravčkov in poljubov od Tvojega brata Tinkota.«

Valentin Pajer se je rodil 4. februarja 1921 v Kranju, Mesto št. 145 »pri Puppet« (danes Maistrov trg 12). Po deški petrazredni osnovni šoli je obiskoval štiri leta Državno realno gimnazijo v Kranju. Ker je bil pri nižjem tečajnem izpitu odklonjen za eno leto, ga je oče poslal na Jesenice. Tam se je tri leta učil pri Karlu Neumanu za kleparja in vodovodnega inštalaterja. V šolskem letu 1937/38 je končal tudi tretji razred trirazredne Strokovne nadaljevalne šole na Jesenicah v kleparski obrti. Pred drugo svetovno vojno je bil v službi pri svojem očetu Cirilu Pajerju, ki je imel kleparsko delavnico v Kranju na tedanji Rožni ulici 54 (med vojno Layergasse 37, danes Tomšičeva ulica 8). Dne 29. marca 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Ohranjenih je devet pisem in šest razglednic, ki jih je pisal iz vojaških vaj in ruske fronte.

Od konca marca do konca avgusta 1943 je bil na vojaških vajah v Eberswaldu pri Berlinu. Dne 2. julija 1943 je iz Eberswalda pisal domačim (op. prepisi pisem so enaki originalom): »Dragi ata! Danes smo spet v kasarni (vojašnici) in sem dobil toliko časa, da Vam morem pisati. Drugi so šli ven vežbat (trenirati), jaz pa sem jo pobral v kantino (menzo) 8 Batt.(bataljona) ne v našo, da me ne najdejo. Najprvo Vam še enkrat prav prisrčno čestitam k vašemu godu, da bi bili zdravi v prvi vrsti, in dočakali še mnogo let v zadovoljstvu in boljših časih kot so sedaj. Z Vami bom v duhu preživel dan Vašega godu, se spominjal nazaj na srečne dni, ko sem bil doma pri Vam in Vam pomagal. Če tudi ste se včasih jezili name, ker sem premalo prijel za delo, se v bodoče nebo več pripetilo. Bog daj, da drugo Vašo obletnico praznujemo vsi skupaj v boljših časih kot so sedaj. Spet bomo delali vsi skupaj in življenje bo lažje. Sedaj dobro občutim kaj je tujina in tuji gospodarji, ko moramo zanje delati.

Včeraj smo imeli glavne vežbe (vaje), naš zug (vod) je napadal na 500 m široki liniji v schitzenkettach (strelskih vrstah). Najprvo nas je dež napral do kože, to še pred začetkom, pozneje pa vročina od solnca, da se je kar kadilo iz nas. Namesto, da bi bili suhi smo pa bili od letanja vsi premočeni. Napadal je ves Battaljon. Altelerija (topništvo) je streljala čez nas z granatami, minenverfarji (minometalci), težke strojnice. Mi pa še z Gewergranatami (puškagranatami), nova vrsta orožja zadnjih mesecev. To se prišraufa (privije) neka priprava na puško v katero se da granato in se jo izstreli potom patrona (naboja). Z njo lahko cilate kot navadno. Ima še posebno napravo za cilati. Grmelo in pokalo je, da se nismo skoro razumeli. Koliko časa bomo še tu prav nič ne vem. Sandi mi je pisal, da dobi dopusta 16 dni. Pri nas ga gotovo nebo nobeden dobil. Zore (Novak) mi je tudi že pisal, sem mu tudi že odgovoril. En film sem že porabil in ga bom domov poslal, da bo g. Jug slike naredil. Pišite mi kako je doma. Danes smo ob 5 uri vstali in ob 7 uri sem šel v revir (postajo), tam kjer čakajo h zobozdravniku in sem sedel in spal tam do 10 ure. Sedaj pa sem šel v kantino 8 Batt. Prah je šel pa z avtom v Freienwalde po perilo. Sedaj bom pa gledal, da pridem malo pozneje notri kot pa kompanija (četa), da me špis (Spiss – vodnik čete) ne dobi, drugače bo halo, sicer pa itak nič ne razumem. Kruh sem tudi sedaj kupil 7 žemel po 50 gramov iz ržene moke pa sem že vse pojedel. V nedeljo sem bil tudi v mestu, sem zunaj večerjal. V hotel Pinow nisem nič šel. To nedeljo pa pride najbrže Branko k meni. Sedaj ne bova šla s Prahom nikamor več ven iz kasarne na vežbe, sva včeraj pokazala da nemoreva nikamor, pa so naju zvečer pustili in sva se z avtom domov peljala. Zoretu moram tudi pisati, da ima srce zanič, da si ga nebo še bolj pokvaril. Kaj pa Franci (Leskovšek)? Pozdravite vse! Kmalu pišite! Mnogo pozdravov in poljubov Vsem, Vaš Tinko.«

Vrtnice z juga

Zaključek vojaških vaj je imel 27. julija 1943; 17. avgusta 1943 je ponoči v Eberswaldu dve uri in pol prebil v kletnem zaklonišču, ker je bil bombni napad na Berlin. Detonacije so bile tako močne, da so se slišale v klet. Ko so se slovenski vojaki vozili s tramvajem po Berlinu, se je eden postavil na začetek, drugi pa na konec vagona – in so se med seboj pogovarjali Slovensko. Ljudje so jih spraševali od kod, da so, pa so jim odgovorili: »Rosen von Süden (vrtnice z juga)!« Dne 21. avgusta 1943 so vojaško opremo dva dneva in eno noč nalagali na vlak in po treh dneh prispeli v Arhus na Dansko. Konec oktobra do 11. 11. 1943 je bil doma na dopustu v Kranju. Preko Gratza se je z vlakom vračal skozi Hamburg na Dansko. Na vlaku so bili še trije Slovenci. V Hamburgu je prenočil in se naslednji dan z vlakom vrnil preko nemškega Flensburga v Arhus. Popoldne je imel stražo. Skupaj je bil z istimi vojaki kot pred dopustom.

V Arhusu so ponoči na straži trije vojaki, eden od njih je bil Valentin Pajer, naleteli na nemškega oficirja, ki se na njihovo povelje ni hotel ustaviti in identificirati. Zato so ga ustrelili in ubili. Za kazen so Valentina Pajerja premestili v Königsberg (danes Kaliningrad v Rusiji). V pristanišču Pillau (danes Baltijsk v Rusiji) je bila šola za urjenje vojakov za delo na U-podmornicah. Ker ni hotel iti na podmornico, se je delal, kot da ne razume nemško. Premestili so ga na vzhodno rusko fronto, v Ukrajino, v bližino Kirovograda in Krivoj Roga. Tam je bil od decembra 1943 do maja 1944.

Na položajih

Dne 17. januarja 1944 je zapisal: »Dragi starši in sestrica! Sem že deset dni na položajih. Bolj lepo Vam ne morem pisati, ker Vam pišem zunaj in me zebe v roke. Pošiljam Vam dve znamki, da jih nalepite na kuverto. Če mi pišete pismo morate nalepiti obe dve. Sedaj sem sam od Slovencev tu. Za ostale ne vem nič kje so. Izgubili smo se narazen pri Kirovogradu. Za jesti imam dosti. Cigaret tudi. Perilo, puško, in ostale reči so mi vse Rusi pobrali. Jaz sem jim pa ušel. Raziral (bril) sem se nazadnje v Nemčiji. Edino umil sem se že dvakrat. Pošlite mi Feldpost briefe (vojaško-poštno pismo). Znamke za pakete pa imate. Pred par dnevi sem Vam tudi pisal upam, da ste dobili pismo. Tudi Francitu sem pisal. Upam, da ste doma vsi zdravi, jaz sem popolnoma. Naj zaklučim. Mnogo prisrčnih pozdravov in poljubov vedno Vaš vdani Tinko«.

Predno so ga Rusi ujeli, se je skril pod trupla padlih vojakov, da bi se izognil katjušam (»Stalinove orgle« – na tovornjaku več raket, ki po eksplozijah ena za drugo povzročajo žvižgajoč hrup). Rusi so ga ujeli skupaj z drugimi nemškimi vojaki blizu Kirovograda. Ko so jih peljali v ujetništvo, je nekaj ujetnikov planilo na ruske stražarje. Valentin se je pognal v njivo s koruzo in zbežal. Prišel je do slamnate kmečke hiše. V njej je bila samo ena ženska obuta v škornje natlačenimi s slamo. Hiša je imela en sam prostor za ljudi in živali. Kasneje se je prebil nazaj do nemških linij.

Dne 25. januarja 1944 je zapisal: »Dragi mi Vsi! Najprej Vas vse prav prisrčno pozdravim in v duhu poljubim. Sedaj sem ravno na poti v Orts lazaret (krajevna vojaška bolnica) radi srca. 23. 1. 1944 sem se javil bolan in so me od bojišča poslali najprvo k rudečemu križu v vasi. Od tam me je zdravnik poslal po kratkem pregledu naprej na 20 km oddaljeno postajo rudečega križa. Tu me je spet pregledal en višji zdravnik in sedaj čakam, da nas avto pelje naprej v Orts lazaret, kjer bo glavni zdravniški pregled. Sedaj sem okoli 30 km proč od bojišča. Danes pa grem še okoli 70 naprej. Tobak bi Vam rad poslal, pa mi sedaj ni mogoče. Ga imam vse povsod polno. Upam, da nepridem na tako mesto kjer mi ne bo treba hoditi, kar mi ni mogoče radi srčne napake, ki mi je ostala od škrlatinke. Do 23. 1. sem bil pa skozi v prvih linijah in to zunaj na ravnini v luknji, ki sem jo izkopal za kritje pred kroglami. Spali smo seveda tudi kar v grabnih (jarkih). Bil sem pri strojnici. Sedaj tu sem videl, da je vse precej drugače, kot pa so preje doma pripovedovali in trdili. Za ostale Slovence nevem nič kje so. Tudi nobenega ne srečam nikjer. Pred dvema dnevoma sem se po dolgem času umil, obril in lase mi je frizer ostrigel. Preoblekel sem tudi perilo. Kar sem imel s seboj ko sem prišel sem, so mi vse Rusi pobrali. Sedaj imam že večinoma drugo. Upam, da ste doma vsi zdravi, saj bi Vam večkrat pisal, pa nimam prilike in tudi časa ne. Do danes sem Vam trikrat pisal in v pismu sem Vam poslal tudi do sedaj 6 Luftfeldpostmark (letalske vojaške poštne znamke) in 3 marke za pakete. Želim si samo, da bi bili spet enkrat vsi skupaj doma. Skrbi me kako bo sedaj, najbrže bom moral kmalu nazaj k kompaniji. Sem pri Pz. Gren. Regim. 110/6 Komp (Panzer Grenadier Regiment 110/6 Kompanie - tankovski pehotni polk 110/6 četa). Saj bi pisal tudi drugim pa mi ni bilo do sedaj mogoče. Upam, da pridem enkrat do nekaj miru. Drugega novega Vam nimam še pisati. Vojska je in to Vam naj ata pove, kako je bilo, ko je bil sam v Galiciji. Saj gotovo niste pozabili, kane da ne? Pošiljajte mi sedaj nič, nobenega paketa, ker ne vem kam bom sedaj prišel, še za pošto nevem, če jo bom dobil. Pozdravite vse! Pošljite mi naslov od Zoreta, ker je gotovo že drugot kjer je bil preje. Naj zaključim za danes. Mnogo pozdravov in poljubov prejmite od Vašega vdanega Tinkota.«

Pošiljam 4 Luft marke

Pismo z dne 27. januarja 1944: »Dragi mi Vsi! Najprej Vas prav prisrčno pozdravim in v duhu poljubim. Sinoči sem prišel v Orts lazaret in bom tu še dva dni. Nato grem spet nazaj h kompaniji. Danes sem bil tudi pri zobozdravniku, mi je en zob ven izpulil. Sedaj jemljem baldrijanove kaplice in pa vitamin C tablete. Prepovedano imam tudi kajenje, pa seveda nebom mogel zdržati. 25. 1. sem Vam tudi pisal pismo. Za jesti imam vedno dosti, kakor tudi za kaditi. Tu sem od fronte proč okoli 120 km proti romunski meji, južno od Vinice (danes Vinnycja). Drugih novic ni posebnih. Mrzlo tudi ni še preveč. Snega je za par prstov. Edino uši je povsod dosti. Vaše pošte že težko čakam, saj že precej dolgo časa nisem dobil nobene vesti, ker sem se pač vozil sem in tja. Od Zoreta mi naslov pošljite. Drugim itak nimam kaj pisati. Pozdravite Francita. Sprejmite mnogo pozdravov in poljubov od vašega vdanega Tinkota. Tu v pismu Vam pošiljam 4 Luft marke.«

Pismo z dne 7. februarja 1944: »Dragi mi vsi! Najprej Vas prav prisrčno pozdravim in v duhu poljubim. Včeraj sem prišel do svoje kompanije. Sicer do pisarne, ki je okoli 30 km zadaj. Danes Vam bom poslal 150 RM (Reichs Mark – nemške marke), ker jih nerabim. Pošte, do sedaj še nisem dobil nobene. Upam, da jo bom kmalu. Sem mnogo dalj časa hodi, kot pa od tu do Vas. Iz lazareta sem se vrnil 6 dni nazaj. Ceste so vse v ogromnem blatu, najmanj 1 m na debelo. Tako da še tanki ponekot nepridejo skozi. Smo na položajih okoli 120 km od Kirovograda proč. Ort lazaret, ki sem jaz bil je pa 10 km proč od Romunske meje. Pišite mi, ko boste paket s tobakom in 150 RM dobili. Da bom vedel, da se ni zgubilo. Mraza ni dosti, le kadar piha veter. Snega pa nič, je že ves skopnel. Pozdravite Tomota, Francita in ostale. Pozdrav in poljub Vaš vdani Tinko.«

Dne 11. februarja 1944 je napisal: »Dragi mi Vsi! Najprvo Vas prav lepo pozdravim in v duhu poljubim. Danes sem na poti nazaj k kompaniji. Pisal Vam bom ko bom imel le priložnost. Sedaj sem bil od 24. 1. vedno zadaj. Posebnih novic ni. Pošte od Vas še nisem nič prejel, upam da jo bom v kratkem. Luftpost znamk nimam več, drugače bi Vam jih poslal. Ceste so grozno slabe, snega pa ni nič. Tudi mraza še ni dosti, edino veter. Upam, da ste doma Vsi zdravi. Pošte zelo težko čakam. Za ure gremo naprej. Pozdravite vse domače. Mnogo pozdravov in poljubov od Vašega vdanega Tinkota.«

Pismo, napisano 23. februarja 1944: »Dragi starši in sestrica! Najprvo Vas prav prisrčno pozdravim in v duhu poljubljam. Sporočam Vam, da bom najbrže prišel od tu proč k drugim edinicam, radi srca ker ne morem peš hoditi. Sedaj smo v neki vasi od včeraj. Preje sem bil pa stalno zunaj, je bilo precej mrzlo. Tudi sneg je zopet. Pošte od Vas še nisem nič dobil. Upam, da jo bom v kratkem. Kedaj bom prišel drugam nevem nič točno in tudi kam ne. Mogoče k Alteleriji, nekam pač tako, da nebom peš hodil. Upam, da ste doma vsi zdravi. Ali dobite vso mojo pošto, sicer Vam sedaj 10 dni nisem mogel pisati. Francitu sem 14. 2. pisal. Pozdravite vse. Sprejmite mnogo pozdravov in poljubov od Vašega vdanega Tinkota. V pismu sta dve Luftpost marki.«

Dne 1. marca 1944 je napisal: »Dragi starši in sestrica! Sporočam Vam, da sem včeraj z veseljem sprejel 6 kom. Vaše pošte. Zadnje pismo od 14. 2., enako tudi prvo od 2. 2., ki je bilo brez marke oddano. Tudi tri Feldpost pisma. Atovega z podobco. Upam, da boste tudi mojo pošto v redu dobili. Pošljite mi Feldpost pisma, ker nimam nobenega kom. več in moram od drugih dobiti. Včeraj sem Vam pisal eno malo pismo. V katerem sem Vam poslal 2 markici. Sem sedaj okoli 8 km južno od Zvenigodrodke (danes Zvenyhorodka). Sedaj sem vsako noč zunaj v Špetrupu in imam malo spanja. Skoro vsaki teden dobimo nove ljudi, ker pri vsakem napadu jih nekaj gre v lazaret. Spim sedaj že tri noči v eni koči na slami. Če sem zunaj pa v jarkih. Prehlajen nisem nič. Sprejmite mnogo pozdravov in poljubov Vaš vdani Tinko.«

Zadnje pismo iz Rusije

Zadnje ohranjeno pismo iz Rusije je z dne 2. marca 1944: »Dragi starši in sestrica! Najprvo Vas prav prisrčno pozdravim in v duhu poljubim. Iz srca se Vam za vse zahvaljujem kar zame storite. Rad bi Vam stotero povrnil, pa mi sedaj ni mogoče. Upam, da mi Bog da priliko, da nadomestim vse. Enako se Vam zahvaljujem za čestitke k godu in rojstnemu dnevu kot tudi za darila božička. Zelo težko čakam, da bi bil spet enkrat z Vami skupaj vsaj za enčas, če mi že ni mogoče zavedno. Veselim se že paketa s fajfo, ker tu ko fašem (dobim) tobak ga nimam kam zaviti ker papirčkov manjka. Sicer pa večinoma dobimo cigarete 6 kom dnevno in parkrat na teden po 12 kom dodatka. Enako sem včeraj dobil tudi paket z 6 cigaretami, 10 keksi, bonboni, 2 tabli čokolade. To dobimo ko pridemo z angrifa (napada) nazaj, do sedaj sem dobil trikrat tak paket. Tudi šnops dobimo po 2 štamprla, seveda na bolj redke čase. Od mesa imamo ne dosti, večinoma kure in svinsko. Le od moke malo. Zaseke mi ne pošiljajte, ker tu dobim dosti masti in špeha. Jem in jem pa dosti ne zaleže, ker po mojem mnenju premalo spimo. Zoretu sem tudi danes pisal Luftpost. Tu je sama ravnina, ponekod malo valovita. Ponoči sem bil v špetrupu. To se pravi, od naših položajev proti ruskim gledat in poslušat kaj delajo. Ta plavi svitar (pulover) ne vem ali Vam ga pozneje domov pošljem ali ga pustim tu, ker je poln uši. Danes smo skuhali suhe hruške in češple za kompot. Sladkorja imamo tudi dosti. Edino kruha večkrat pride bolj na pičlo. Takrat pa krompir poje. Opoldan dobimo vedno odličen kosil. Najraje imam sladko juho zakuhano in sadje notri. Včasih imamo kurjo juho, dobi vsaki po pol kure. Tu kuhajo vse v peči, štedilnikov nisem še nikjer po kmetih videl. Elektrike tudi ni nikjer v okolici, hiše so postavljene iz slame in blata, boljše iz lesa. Pravih tovarišev nimam, saj razumete kako je. Moram zaključiti, ker mi primankuje časa. Pozdravite Francita, Tomota, Jožeta, Hinkota in vse ostale kot gospo Novakovo. Mnogo pozdravov in poljubov prejmite od Vašega vdanega Tinkota.

Ljubljena sestrica! Tebi želim za god mnogo sreče in zdravja, vse kar si sama najbolj želiš. Upam, da se kmalu vidimo čim preje za avgusta ali oktobra na dopustu, seveda če bom imel srečo. Sprejmi mnogo pozdravčkov in poljubov od Tvojega brata Tinkota.«

Dne 15. maja 1944 ga najdemo na fotografiji iz Lemberga (danes Lvov). Razglednici z datumom 20. maj 1944 kažeta, da je bil tedaj v Stettinu (danes Szczecin na Poljskem) v Reserve-Lazarett-u VIII., kjer je bil nastanjen v poslopju tamkajšnje Gimnazije. Najedel se je C-vitamina in dobil izpuščaje ter nakapal bencin na sladkor, da je dobil visoko vročino in je bil zato poslan v bolnico.

Iz Gleiwitz (danes Gliwice na Poljskem) je 10. avgusta 1944 in 15. avgusta 1944 je pisal razglednici. Prvič je pisal iz restavracije, kjer je bil na večerji. Jedel je prav dobro marmelado, ki mu je veliko odvrnila. Drugič pa je napisal, da je šel k zdravniku zaradi noge. To sta zadnji razglednici, poslani z ruske fronte.

Z vzhoda na zahod

Dne 10. decembra 1944 je v tedaj francoskem Obergailbachu (da­nes v Nemčiji) pobegnil iz nemške vojske. V popolni bojni opremi je s kolegom iz Trbovelj prebredel neko vodo. Obšla sta vas in prišla do hiše, kjer so na klopeh sedeli ameriški vojaki. Roke sta dvignila v zrak. Ameriški vojaki so bili sprva zelo presenečeni, potem pa so planili k njima in ju razorožili. Imela sta pri sebi tudi zemljevide nemških položajev, na podlagi katerih so Američani kasneje napadli nemško linijo. Ohranjen je obrazec, ki ga je moral izpolniti, ko se je predal Američanom. Z njega je razvidno, da je imel čin desetarja (Gefreiter), da je bil tedaj visok 5' 8/12'' (178 cm) in da je tehtal 168 funtov (76 kg). Ohranjen je tudi zdravniški list (Medical Record) z datumom 13. maj 1945 in njegovim podpisom.

Po predaji Američanom je postal vojni ujetnik v taborišču za nemške vojake v kraju La Fleche v Franciji. Kasneje se je pridružil Američanom. V Marseillu je postal stražar nemških ujetnikov. Vključil se je v ameriško MP (Militery Police – vojaška policija). Vojaška policija ga je oblekla od nog do glave v ameriško uniformo. Spremljal je kolone prihajajočih nemških vojnih ujetnikov. V Marseillu je bil nemški ujetnik tudi Zore Novak, prijatelj Valentina Pajerja, doma iz iste ulice v Kranju. Ko so prišli novi ujetniki, je Zore Novak začel pogovor z novim prišlekom, ki je bil neobrit in je imel dolgo brado. Vprašal ga je: »Od kod si«? »Iz Jugoslavije«. »Od kod«? »Iz Slovenije, iz Kranja«. »Čigav pa si«? »Novakov«. »Jaz sem tudi Novakov«. Bil je mlajši brat Zoreta Novaka. Valentin Pajer je iz Marseilla domov tudi sporočil, da je tam ujet njegov sosed, Bogo Cof.

Ne v ZDA, ampak v Kranj

Marseille je zapustil 3. avgusta 1945. Odločil se je, da gre v ZDA. Vkrcal se je že na ladjo, vendar se je premislil in se 12. avgusta 1945 vrnil domov. Po vrnitvi v Slovenijo se je javil na zbirnem mestu nemških mobilizirancev v Kamniku. Tam so mu pobrali vse razen ameriške uniforme, v kateri se je vrnil domov. Ameriška uniforma je obsegala hlače, srajco s tremi zalikanimi robovi na hrbtu, bundo in čevlje, ki so bili na konicah obrnjeni navznoter. Ves čas vojne ni bil ranjen. Na čelu je dobil le prasko od krogle.

Po prihodu iz ujetništva se je zopet zaposlil pri svojem očetu Cirilu. Dne 7. septembra 1946 se je poročil s svojo sosedo Ivico Cof (1924–2014). Leta 1947 je služil šestmesečni vojaški rok v takrat Titovih Užicah v Srbiji. Rodili sta se mu dve hčerki, Nuška (1948) in Zdenka (1951). Po očetovi smrti jeseni 1951 je nadaljeval očetovo kleparsko delavnico. Leta 1955 je bil šest tednov na vojaških vajah v Klanjecu na Hrvaškem, kjer so gradili cesto. V letih 1963 in 1964 je zaključil tri razrede Ekonomske srednje šole v Kranju, oddelek za odrasle, in pridobil naziv ekonomski tehnik. Leta 1967 je prenehal izvajati kleparsko obrt in se zaposlil v Servisnem podjetju Kranj. Najprej je bil vodja delovne enote kleparjev, krovcev in vodovodarjev. Leta 1970 je postal direktor Servisnega podjetja Kranj, kjer je bil do upokojitve leta 1981. Servisno podjetje, ki ga ni več, je imelo svoje prostore na današnji Tavčarjevi ulici 45, v starem delu Kranja. Umrl je 25. aprila 1984 za drobnoceličnem rakom pljuč, star 63 let.

Oddajte svoj komentar

Kranj 4°

pretežno jasno
vlažnost: 99 %
veter: J, hitrost: 11 km/h

2/16

četrtek

6/16

petek

4/18

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

IZLETI / Kranj, 31. oktober 2020

Spominski pohod na Zelenico

OBVESTILA / Bled, Radovljica, 31. oktober 2020

Bralni krožek

OBVESTILA / Kranj, 1. november 2020

Pisarna odprta le ob sredah

OBVESTILA / Kranj, 3. november 2020

Vadba nordijske hoje bo

OBVESTILA / Kranj, 3. november 2020

Vadba nordijske hoje bo

 

 
 

 

 
 
 

Včeraj 2605 potrjenih okužb / 13:08, 28. oktober

Zdravstvo in organizacija. Ne bo šlo. Ego napumpan na max.

Včeraj 2605 potrjenih okužb / 11:14, 28. oktober

Na odvzemu brisa pred bolnico Golnik pa gužva, da je noro, en po drugem z zdravstvenimi delavci vred ! Dvomim da dr. Rozman tega ne ve ali n...

Za vsako zmago je potreben skupni cilj / 11:08, 28. oktober

Na današnji novinarski konferenci o aktualnem stanju glede bolezni COVID-19 bo sodeloval tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav...

Gospodarstvo za šesti paket / 07:53, 28. oktober

Ne razumem levičarje, ki so proti ukrepom vlade. Saj vlada izvaja čisti socijalizem. Plačuje nedelo. Mogoče so užaljeni, ker drugi to izvaja?

Cena gradnje in obnove: Se bolj splača obnova ali novogradnja? / 07:50, 28. oktober

Novo stanovanje za 4-člansko družino je od 250 do 300k€. Nova enodružinska hiša od 350 do 400k€. To so številke za Gorenjsko. Stara hiša je tudi po obnovi še vedno stara hiša.

Na Gorenjskem včeraj največ okužb v Kranju / 23:30, 27. oktober

V Radovljici se je virus najbolj razpasel med učitelji skoraj vseh šol v občini. Izobražen kader ne verjame vladi in napihovanju stanja v dr...

Na Gorenjskem včeraj največ okužb v Kranju / 19:45, 27. oktober

ŽELEZNIKI imajo to smolo, da je med hribi
- DOMEL - ki daje kruh domačinom in vsem okoliškim. od LJ do Jesenic in Tržiča.
Čist verjetno, da so oni prinesli virus k nam )) !