Po ločitvi

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 19. november 2019 / 15:58  

Ločitev je največji stres v življenju ločenih. Razen v primeru, ko je ločitev pomenila prekinitev psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja. Pa še tem ljudem ostaja zelo grenak priokus, da jim ni uspelo ohraniti ljubečega odnosa. Pogosto se ločenci obtožujejo, kaj so naredili narobe in česa niso storili. Ostaja le žalostno dejstvo razhoda z osebo, s katero si je nekoč nekdo delil vse – ljubezen, preživetje, otroke, upanje in prihodnost. Po ločitvi še vedno ostajajo starši in morajo ohraniti neki način komunikacije zaradi otrok. Mnogi gojijo jezo in pravi bes, sovraštvo do bivšega, bivše. Obtožujejo, krivijo, razlagajo znancem, kuhajo zamere … vse to delajo iz lastne bolečine, ki pa je največkrat precej starejša od bivšega, bivše. Pogosto je ta vir bolečnine celo v njih samih.

Obstajajo pa tudi ločeni pari, ki ohranijo po razhodu celo prijateljske vezi. Čudno in škoda, le zakaj jim to ni uspelo že prej. V takšnih primerih prej ko slej pride do obojestranskega joka in obžalovanja, priznanja bolečin in napak, ki sta jih delala. Biti sam je hudo, graditi novo zvezo je (spet) naporno. Ali lahko kaj storiva, da bova kljub ločitvi ostala človek človeku človek? Ločimo se vedno zaradi notranjih stisk, ki jih v zakonu nismo zdržali – preveč je bilo s strani partnerja ponižanja, sramotenja, obtoževanja, nezvestobe, jeze, včasih pravega nasilja, kritiziranja, odsotnosti … in v nas se je prebujalo preveč občutkov zapostavljenosti, zavrženosti, samote, preveč občutkov manjvrednosti, nesprejemanja … Na njihovo žalost se teh in podobnih tem ne pred in še manj po ločitvi zakonci oz. partnerji ne dotikajo. Kjer se po ločitvi vzpostavi približno znosen, človeški, normalen odnos, je v obojestransko korist pogledati na skupno zgodovino. Zakaj – zato, da se izognemo ponavljanju. Vprašajmo svojo bivšo ženo, kaj sem delal, ko sem te najbolj prizadel. Naštela nam bo veliko naših nepravilnosti, pogosto pravih bedarij, ki smo jih počeli. Če smo pravi moški, bomo zdržali te pripovedi brez branjenja in prepričevanja. Nadaljujemo z npr.: »Kaj je bilo zate ob meni najtežje?« Poslušajmo, bomo vsaj končno izvedeli, kaj naša dejanja povzročijo na drugi strani. Kadar dobro in sočutno poslušamo ter se nam uspe vživeti v svet drugega in vidimo svoja neprava dejanja v drugih očeh, nam ne preostane drugega, kot da preprosto rečemo: »Oprosti.« Nič več in nič manj. Nato prosimo, če lahko opišemo še sami sebe. Kaj smo pogrešali v odnosu? Kje nismo bili slišani, spoštovani, kje smo bili prezrti, neupoštevani, zaničevani … in kako se je vse to prelevilo v jezo ali umik iz odnosa.

Vsaj po ločitvi nima nikakršnega smisla iskanje junaka in branjenje svojega prav. Predvsem pa ni treba čakati predolgo in odlašati s pogovori, kot jih opisujemo.