Je zid res padel?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 9. november 2019 / 09:12  

Danes (9. novembra) mineva trideset let od dne, ko je leta 1989 padel oziroma začel padati berlinski zid. Bil je simbol ločitve Vzhoda od Zahoda po drugi svetovni vojni. Ob dejstvu, da je zid kot zid res padel, se sprašujemo, ali je padel tudi v glavah …

Tistega lepega dne

Poglejmo najprej, kako se je zgodilo? »Berlinski zid je padel 9. novembra 1989 po več kot 28 letih. Povod so bila množična zborovanja in protesti, zahteve po svobodi potovanja vzhodnih državljanov, množični pobegi iz vzhoda na zahod, deloma preko evropskih prestolnic (npr. Prage) in deloma preko madžarsko-avstrijske meje. Sprožilec je bila konferenca, na kateri je predstavnik Enotne socialistične partije Nemčije Günter Schabowski govoril o novih pravilih potovanja. Konferenco je prenašala televizija, zato je govor spremljalo veliko ljudi. Poleg Schabowskega so bili na podiju prisotni še drugi člani centralnega komiteja Enotne socialistične partije Nemčije: Helga Labs, Gerhard Beil, Manfred Banaschak. Schabowski je bral z listka: 'V tujino se bo lahko potovalo, ne da bi bilo potrebno na podlagi posebnih predpostavk zaprositi za dovoljenje. Odobritev bo podeljena takoj. Potovalno vizo bo mogoče pridobiti, ne da bi za to morali navajati posebne razloge. Iz NDR v ZRN bo možno prehajati skozi vse mejne prehode ...' Vprašanje novinarke: 'Kdaj se bo to zgodilo?' Schabowski (listajoč po papirjih): 'Kolikor vem, takoj, nemudoma.' (Listajoč dalje). Po tem je več tisoč Berlinčanov hitelo k mejnim prehodom in zahtevalo odprtje. Do takrat obmejna vojska sploh še ni bila obveščena o odprtju mej. Brez posebnega ukaza ali navodila so pod pritiskom množice do enajste ure zvečer že odprli prehod Bornholmer Strasse, kasneje pa še druge prehode v mestu. V poznih večernih urah so ljudje odprtje že lahko spremljali po televiziji in mnogo se jih je tudi odpravilo k prehodom. Zahodni prebivalci so vzhodnjake lepo sprejeli. Večina gostiln v bližini je delila brezplačno pivo in na Kurfürstendammu se je zbirala množica voznikov, ki so trobili v pozdrav. Padec berlinskega zidu je postal viden in pomemben dogodek v svetovni zgodovini, ki so ga za božič leta 1989 proslavili z ogromnim koncertom.« / Tako je bilo 9. 11. 1989. Je 30 let pozneje od zida še kaj zidanega? »Danes je od berlinskega zidu ostalo le malo. Najbolj znan ostanek stoji med Hauptbahnhof in Oberbaumbrücke. Ta ostanek so leta 1990 zaupali v 'oskrbo' East Side Gallery in ga imenovali za državni spomenik. Drugi ostanek zidu se nahaja na Niederkirchenstrasse. Ti ostanki niso originalni, ampak so jih na novo zgradili. Na nekaterih mestih še vedno stojijo opazovalni stolpi, npr. v bližini Sonnenallee. Sled, kjer je stal zid, je na nekaterih mestih še vedno dobro vidna. Večinoma tam danes vodi kolesarska steza. Septembra 2004 je nemška revija Stern izvedla raziskavo, katere rezultati so pokazali, da si 12 odstotkov vzhodnih Nemcev in kar četrtina zahodnih Nemcev želi, da bi bil zid ponovno postavljen.« (Vir: Wikipedija)

Novi zidovi in ločnice

»Od Stetina na Vzhodnem morju do Trsta na Jadranskem se je čez kontinent spustila železna zavesa.« Tako je Winston Churchill v nekem govoru, ki ga je imel v ZDA, že 5. marca 1946 postavil bistroumno politično »diagnozo« novega stanja v povojni Evropi. In ta železna zavesa se je začela dvigati prav 9. novembra 1989 v Berlinu. Zdaj smo priča novim zidovom in pregradam. Trumpova Amerika gradi protiimigrantski zid na meji z Mehiko, v Evropi je najbolj vidni zid te vrste tisti, ki ga je na južni madžarski meji postavil Viktor Orban. Še več pa je ločnic, ki si jih ljudje »zgradimo« v glavah, ko se ločujemo v pojmih in pogledih na sicer skupne zadeve. Kakršna je denimo odnos do migracij …

Sovjetska nostalgija

»Moje globoko prepričanje je bilo, da leži pot do politične suverenosti republik, do njihove gospodarske samozadostnosti, do ohranitve njihove identitete in do razvoja njihove kulture v obnovitvi zveze v njeni transformaciji v demokratično, resnično, učinkovito federacijo, ki bi ji republike prenesle del svoje suverenosti.« Tako piše 88-letni Mihail Sergejevič Gorbačov, zadnji predsednik Sovjetske zveze (SZ), v svoji novi knjigi. In obžaluje, da »so šli voditelji Rusije, največje sovjetske republike, ki jo je vodil Boris Jelcin, po poti razpada«. Sicer pa je dejstvo, da v Rusiji narašča nostalgija po sovjetskih časih. V neki lanski anketi je kar 66 odstotkov vprašanih odgovorilo, da razpad Sovjetske zveze obžalujejo in da so bila 90. leta najtežje obdobje v njihovem življenju. Večina teh je starih 55 let in več, a sovjetska nostalgija občutno narašča tudi pri mlajših skupinah … Gorbačov je tragična osebnost; po eni strani je prav njegovo vodstvo omogočilo padec berlinskega zidu in dvig železne zavese, SZ pa mu ni uspelo ohraniti.