Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. november 2019 / 13:44  

»Leta 1922 sem ob prihodu na Lyonsko železniško postajo (v Parizu) videl na peronu sedeti vrsto žensk in deklet, oblečenih v meni zelo znane kmečke obleke, s, kakor se je meni zdelo, slovenskimi obrazi. Zato sem se jim približal in spregovoril nekaj besed z njimi. Bile so Slovenke na poti v USA, kjer se bodo naselile pri svojih sorodnikih. Takrat je vodila samo ena pot v Ameriko: preko Pariza in Le Havra. Bila pa je tako natrpana, da so morali emigranti po več tednov čakati na ladjo. Ladijska družba Compagnie Transatlantic jih je enostavno zadrževala v Parizu. Te ženske so pripadale eni taki 'čakajoči skupini'. Ugotovil sem, da ena manjka. Kam je odšla? Neki gospod s črno brado je namreč prišel, govoril z njimi nemško in jim obljubil, da jim bo priskrbel ladijske vozne listke itd. Ena naj ga spremlja, da mu bo pomagala urediti zadevo. Odšla je in se še ni vrnila. Nad dve uri sem poizvedoval od hotela do hotela okoli železniške postaje in jo končno našel v enem izmed hotelov v sobi, kjer je čakala, da se vrne g. s črno brado. Odpeljal sem jo nazaj na postajo, sam pa sem se vrnil v hotel, da počakam gospoda s črno brado. Vrnil se je. Toda ko je zagledal mene namesto dekleta, se je obrnil in zbežal. Tekel sem za njim po stopnicah, dokler ni naju obeh zagrabila policija, naju aretirala in pripeljala pred okrajnega komisarja. Rezultat tega dogodka je bil ta, da je policija končno zagrabila človeka, ki ga je toliko časa iskala, enega izmed takrat največjih trgovcev z belim blagom za južno Ameriko. Vsa skupina bi bila odšla v javne hiše v Argentini, če ne bi srečal slučajno teh žena. Ta trgovina je delovala eno leto. Sedaj je bil pojasnjen problem, zakaj toliko deklet, ki so odšle iz Slovenije, ni nikdar pisalo domov, da so prišle na cilj k svojim sorodnikom v USA. Ta dogodek je pomenil začetek na široko razpredenega socialnega dela za emigrante, kjer sem imel tudi jaz velik delež.« (str. 38–39)

Tako je svojo pariško intervencijo v prid Slovenk opisal duhovnik Alojzij Kuhar, brat pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Ko človek prebira to odlično knjigo o manj znanem od bratov Kuhar, pomisli, da sta bila pravzaprav oba »komunista« v žlahtnem smislu te besede ('communis' pomeni v latinščini skupen) – kot človeka, ki sta oba živela bolj za blagor skupnosti kot za svoj zasebni blagor. Tudi sicer sta kljub nazorskim in političnim razlikam ohranila ves čas pristni bratski odnos, izvirajoč še iz njunega otroštva … Priporočam.