Čisto vsakdanje reči

Hudo mi je, ko odhajajo tisti, ki so mi pri iskanju zgodb največ pomagali. Preveč jih je že, za katerimi je ostal le glasovni zapis na kaseti … Roland je bil eden takšnih. Jutri, v soboto, bi dopolnil 97 let. Redkokdaj srečamo tako načitanega, odprtega, ustvarjalnega, komunikativnega in iščočega človeka, kot je bil on. Edino v ženino kuhinjo mu ni uspelo spraviti svojih knjig, povsod drugje jih je imel na kupe.

Njegov oče je bil zelo cenjen krojač, njemu je bolj dišal zidarski poklic. Zdelo se mu je, da ni lepšega, kot pozidati hišo za srečne ljudi. Poleti je delal od jutra do trde teme, a le zato, da je lahko pozimi počival, bral, raziskoval, zapisoval zgodovino kraja, v katerem je živel. Čeprav je imel komaj tri ali štiri razrede osnovne šole, pa je bil – po moje – eden najbolj razgledanih posameznikov, kar sem jih poznala, z ogromno srčne kulture. Nazadnje sva se videla lani jeseni. Beseda je dala besedo in spregovorila sva tudi o tem, zakaj vedno manj ljudi bere (pa nisva mislila na romane).

»Saj berejo. A le naslove v časopisih. Živijo prehitro, preveč se jim dogaja, preveč si želijo, preveč imajo, preveč bi še želeli imeti. Nimajo pa časa, notranjega miru, nimajo tišine, nimajo potrpežljivosti za to, da bi objeli otroka in ga držali v naročju. V enem dnevu doživijo več, kot sem jaz doživel v vsem življenju. Pa sem vseeno srečen. Današnje generacije bodo težko kdaj srečne. Ker enostavno ne bodo utegnile biti.«

Zmeraj je trdno verjel v dobroto in zdravo kmečko pamet, ki ju je, po njegovem, najti v vsakem človeku. Tisti, ki še pomnite malo bolj stare čase, veste, da je bilo nekoč na vasi kup stezic in manjših parcel, ki so bile na neki način nikogaršnje. Četudi se je vedelo za prave lastnike, pa so ti skozi desetletja in celo stoletja dovolili, da so se takšna zemljišča uporabljala za splošno dobro.

Tudi med hišo, v kateri je živel Roland z družino, in sosednjo posestjo, je bil takšen nikogaršnji prostor. Pred več kot sto leti so tam nasuli nekaj zemlje in na vrh tega mini hribčka postavili božje znamenje, na vsaki strani pa posadili oreh. Ljudski glas je potem malo za šalo malo zares govoril, da bo tisti par, ki si v zavetju tega znamenja obljubi večno zvestobo, srečno živel vse do smrti.

Kmalu po osamosvojitvi so se pri Rolandovih sosedih začele dogajati težke in žalostne zgodbe. Gospodar se je ponesrečil v gozdu, otroci so odrasli in se porazgubili po boljših službah daleč stran od doma. Njegova žena je še nekaj časa vztrajala na domačiji in po svojih najboljših močeh skrbela za moža invalida. Hčerka, ki je delala v zdravstvenem domu, je očeta in mamo potem pregovorila, da sta se zaradi boljše zdravniške oskrbe preselila k njej. Posest, ki jo je podedoval eden od sinov, Marjan, pa je začela propadati. Malo zato, ker ga ni bilo doma, malo pa tudi zato, ker tudi njemu ni bilo lahko pri srcu. Počutil se je osamljenega, saj je edini sin našel partnerico prek interneta in se je preselil k njej, hčerka pa se je odločila, da postane laična misijonarka, ker je želela pomagati ubogim.

Rolandova hčerka Martina, ki me je spomladi poiskala, ker je želela krivice, ki se jim dogajajo, deliti še z nekom, mi je pripovedovala: »Zavedam se, da nam je oče dal za popotnico ogromno bogatih izkušenj in lepih modrosti. Žal pa ni računal na to, da je človek najhitreje pokvarljivo blago. V njegovih časih so največ dali na izrečeno besedo, na obljubo, danes pa nekaj veljajo le paragrafi in odvetniki. Tako se je zgodilo, da so sosednjo hišo prodali najboljšemu ponudniku. Bolelo nas je srce, ker zato nismo vedeli. Če bi se malo potrudili, bi bili lahko tudi mi kupci. A kar je bilo, je bilo. Novemu lastniku ni bilo čisto nič mar za dobre sosedske odnose, kaj šele za stoletni oreh. Prišel je geometer in odmeril vsako ped zemlje. Izkazalo se je, da eden od orehov stoji na njegovem. Nemudoma ga je posekal, da je lahko posadil ciprese, na nekaterih mestih pa je zrasel tudi zid. Stara hiša, ki je bila ena zadnjih z značilno, zelo tipično arhitekturo ''kmečke bajte'', je dala prostor novemu, zelo modernemu spačku – in to celo brez strehe. Potem so postavili še bazen, in ker smo imeli skupen zasebni rezervoar, smo bili pogosto brez vode. Mi, Rolandovi potomci, navajeni, da lepa beseda lepo mesto najde, smo bili nemočni. Potem smo žrtvovali kar nekaj denarja, da smo se lahko priključili na javni vodovod.

Novi sosedje so asfaltirali pot, ki je sicer skupna, položnico za asfalt pa so poslali tudi nam, četudi smo bili z lepo peščeno potjo, ki se je narahlo vila v položen breg, čisto zadovoljni. Ko so na svojem vikendu, je, kot bi se odprla Sodoma in Gomora. Dalmatinske pesmi navijajo na ves glas in mularija si lasti korenje in krompir z njive, kot bi ga sami posejali in posadili. A to še ni bilo vse. Očitno so tako dolgo brskali po katastru, da so odkrili manjšo parcelo, ki je bila kakor brez pravega lastnika oziroma je bil lastnik že pokojen. Nekega jutra me znanka, ki je šla nabirat gobe, pokliče ter mi pove, da se geodet mota po naši zemlji. Nič mi ni bilo jasno. Vedela sem, da ga iz naše družine ni nihče naročil, zato sem prosila šefa, če lahko grem pod nujno za dve uri domov. Geodetu se je ob mojem prihodu pridružil tudi novi sosed. Ko sem ga vprašala, kaj počne na našem, mi je zabrusil, da to ni naše, da je od neke A. K., ki je že zdavnaj pokojna, parcela pa je zato na voljo, ker ni dedičev. Kar dvignilo mi je pokrovko! A. K. je bila dedova sestra, in po tistem, ko sta se z možem preselila v Kanado, je tudi to parcelo prepisala na mojega deda. Pa tega ne bi vedela, če ne bi potomci te sorodnice ob nekem obisku pokazali pisma, v katerem je črno na belem pisalo, da je parcela res prepisana na deda, a če si bo kdo od ''Kanadčanov'' kdaj zaželel na njej postaviti ''ranč'', bo to lahko storil. Telefonirala sem kanadskim sorodnikom, in ko so slišali, kaj se dogaja, so bili osupli. Sicer je trajalo nekaj časa, da so mi prek ambasade poslali overjen dokument in overjeno fotokopijo pisma, ki je govorilo o lastništvu dotične parcele, a se mi je na koncu vseeno lahko oddahnilo. Prekleti požeruhi, lakomni, da bolj niso mogli biti, so se vsaj za tisti mali košček obrisali pod nosom! Kasneje sem izvedela, da jih ni tako malo, ki iščejo parcele brez lastnika, stare hiše, ki se prodajajo na dražbah … Moj oče tega, kar se danes dogaja, ne bi doumel. Rekel bi, da bo tistega, ki se okoristi z nesrečo drugih, prej ali slej doletela božja kazen.

Besedo ali dve sva namenili tudi Rolandovi bogati pisni in fotografski dediščini.

»Oče se ni še niti ohladil, ko so že začeli trkati na vrata različni posamezniki. Eden bi si izposodil fotografije, drugi njegove zapiske, tretji bi potreboval material za magistrsko nalogo. Če bi bila takšna, kot je bil oče, bi od njegove zapuščene po nekaj dneh ne ostalo čisto nič. Jezi me že to, da ne vem, kaj vse je oče posojal naokoli že za časa življenja, pa, zaupljiva dobričina, kot je bil, ni nikoli dobil nazaj.«

Moja sogovornica upa, da se bo lahko posvetila očetovim zapiskom naslednje leto, ko se bo upokojila. Žal ji je le posekanega oreha. Ne more in ne more se navaditi tudi na ciprese, ki – nič krive – rastejo na njegovem mestu.

(Konec)

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

oblačno
vlažnost: 95 %
veter: J, hitrost: 11 km/h

4/10

četrtek

6/18

petek

4/22

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 28. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 29. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Rateče - Planica, 30. marec 2024

Razstava ročnih del

OBVESTILA / Sv. Jošt nad Kranjem, 31. marec 2024

Praznovanje velike noči

IZLETI / Kranj, 4. april 2024

Izlet DU Kranj

IZLETI / Kranj, 5. april 2024

Na ogled Primorske

IZLETI / Kranj, 6. april 2024

Izlet PD Iskra Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Dela na Betinu predčasno končana / 06:58, 26. marec

Ko Noe dela barko. Gradbinci res nismo.

Gorenjska bolnišnica / 11:19, 25. marec

Bravo Dr. Aleksander Stepanović! Vsa čast za napisano! Edina logična lokacija je Kranj po vseh merilih.

Kranj diha z vojašnico / 08:48, 25. marec

Migranti s svojo rodnostjo ne bodo popravili rodnosti Slovenije, ampak naredili Slovenijo neslovensko in uničili naš narod in našo kulturo.K...

Že zdaj učenje materinščine / 08:41, 25. marec

Pod to skrajno levičarsko vlado bodo kaj kmalu Slovenijo spremenili v geto za Slovence in razglasili Tretjo Jugoslavijo.

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??