Obžalujem

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 7. november 2019 / 10:17  

Mlad človek raste in zori, poln upov in načrtov. V želji po uspehu in zagotovitvi materialnih dobrin, zaradi želje po moči in po samostojnosti včasih zaradi nuje samopoveličevanja, iskanja pozornost in še česa naredimo precej neumnosti, za katere nam je v drugi polovici življenja žal. Takrat se pogosto obtožujemo za vsa nesmiselna dejanja. Najbolj pogosto se ljudje obremenjujejo zaradi izgubljenega časa, ki ga ni več moč povrniti in nadoknaditi. Pretirano smo garali, imeli preveč hobijev – v tem času so otroci odrasli, odšli od doma in sedaj nam očitajo, da zanje nismo imeli časa. Tega dejstva ne moremo izbrisati. Obremenjujejo se zaradi nepošteno pridobljenega premoženja. Tudi to je dejstvo, čeprav vemo za to samo mi sami ali še kdo. Obremenjujejo se zaradi spolnih afer in nezvestobe. Nepopisno pa se obremenjujejo tisti, ki so ljudem vzeli življenje. Ta in še druga dejstva, ki nam niso v čast, so del nas in nas preganjajo.

Bil sem neodgovoren, povzročil sem bolečino drugim, breme pa nosim sedaj sam. Sprejemam se tudi zaradi teh bedarij, vendar jih ne morem zanikati. Borim se s seboj, zgodovine pa ne morem spremeniti. Pomiriti sebe v takih okoliščinah je zelo velik uspeh.

Kaj bi lahko pomagalo? Najprej zavedanje, da sem bil takrat mlad. Nisem imel znanja in izkušenj drugače ravnati. Če bi takrat imel današnjo pamet, bi prav gotovo ravnal drugače. Pomaga priznanje takratne situacije. To me sicer ne opravičuje, vendar bom sam sebe lažje razumel. Sam sebi in drugim sem škodoval iz nekega čudnega obupa, ki je bil v meni. Če sam sebe sedaj razumem v drugi luči, to še ne pomeni, da se strinjam s takratnim ravnanjem. Le tisti del mene, ki je bil neodrasel, je bil utišan in je deloval iz obupa, sedaj potrebuje mojo pozornost in moje sočutje. To je soočenje samega sebe s seboj. Poiskati jedro obžalovanja v sebi. In hkrati biti sam do sebe sočuten – samo v tej bolečini.

Tako ali tako se včasih (ali pogosto) obtožujemo za dejanja, katerih posledice nosimo zelo dolgo. Najprej stopimo v to središče in bodimo ljubeznivi do sebe. Vernim ljudem pomaga spoved – tako verjamejo, da jim bog odpusti. Bog vedno odpusti. Šok pa je, da smo na zemlji podvrženi zemeljskim, naravnim zakonitostim. Bog nam odpusti, narava pa nam ne odpusti tako hitro. To lahko naredimo najprej sami, kot opisujemo zgoraj. Šele nato je koristno stopiti do ljudi, ki smo jih prizadeli. Naravne, čustvene, medosebne, relacijske, družinske, zakonske, odnosne nepravilnosti bodo izgubile svojo rušilno moč, ko jih prepoznamo, nagovorimo, izgovorimo. In ko izgubimo ostrino do sebe. Mladi, neuki del mene, ki mi je dopustil traparije, sedaj potrebuje mene samega in moje sočutje. Zato ni nobene potrebe, da se mučimo na stara leta za nazaj. Če so naše žrtve še žive, stopimo do njih in se opravičimo. Če jih ni več, pojdimo na grob in iz lastne bolečine priznajmo slaba dejanja.