Domen na poti čez Korintski prekop / Foto: osebni arhiv

Premagati Špartatlon ali pojesti slona

To je dilema, ki je za marsikoga nerešljiva, oboje pa je mogoče, če se stvari lotiš postopoma, kot se je s Špartatlonom spopadel Domen Kozjek iz Ribnega pri Bledu, ki se je letos zapisal med tiste Slovence, ki so utrujeno, vendar ponosno pritekli v cilj slovite ultramaratonske preizkušnje.

Ribno pri Bledu – Domen Kozjek je bil sprva kuhar, nato je magistriral iz turizma in kasneje doktoriral na področju menedžmenta. Trenutno pripravlja doktorski študij na Univerzi v Ljubljani, smer statistika. »To je bila moja dolgoletna želja, saj mi je matematika vedno šla brez večjih naporov,« pravi 44-letni Domen Kozjek, oče Gala in Gee, ki si je za enega svojih ciljev postavil tudi preteči slovit, kar 246,8 kilometra dolg Špartatlon. To mu je uspelo letos konec septembra, ko je pri nas sicer najbolj odmeval uspeh Celjanke Nataše Robnik, ki je v ženski konkurenci z odličnim časom 29;15:39 osvojila tretje mesto. Domen Kozjek je bil v cilju s časom 31;10:16.

Ultramaratonec človek ne postane čez noč. Kako ste se vi spopadli s tekom? Ste bili športnik že prej?

Pravzaprav sem bil športnik od najstniških let naprej. Najprej sem se več let resno ukvarjal s fitnesom. Tudi s tekom, vendar na krajše razdalje, do deset kilometrov. Tek je v moje življenje vstopil kot ventil za preprečevanje stresa. Ugotovil sem, da mi tek pomaga premagovati vsakodnevne izzive. Četudi sem bil po teku fizično utrujen, sem na drugi strani imel mirne in jasne misli ter odgovore na vsa vprašanja tekočega dne. Tek z ravno pravšnjim srčnim ritmom, visok odstotek kisika v krvi, gibanje v naravi in biti sam eno uro s svojimi mislimi, to je bil moj recept. Na začetku sem pozitivne učinke teka čutil že po pretečenih desetih kilometrih, tekel sem od tri- do štirikrat tedensko. Tako je šlo leto, morda dve. Potem se je pa začelo … Tekaškega ''odmerka'', ki bi mi vrnil jasne misli, ni bilo več oziroma je bil oslabljen. Ko se je moja tekaška kondicija dvigovala, sem postajal ''imun'' na učinek teka. Morda bo kdo rekel: pa bi tekel hitreje. Seveda sem poizkusil tudi to, vendar pri visoki intenzivnosti glava dela drugače, skratka nisem dobil iskanega učinka. Nekega dne mi je dolgoletna prijateljica in tudi takratna sodelavka Andreja Jesenko predlagala naj se prijavim na Ljubljanski maraton. Zame je bila ta razdalja nepojmljiva – 42 kilometrov teka … Do takrat je bila moja najdaljša pretečena razdalja 13 kilometrov. Andreja pa je takrat imela za seboj že kar nekaj maratonov. Maraton sem odtekel, in kar je najpomembnejše – ''odmerek'' se je vrnil. Od takrat naprej sem zasvojen, ne gre več brez teka.

Kakšne morajo biti lastnosti ultramaratonca?

Mislim, da predvsem vztrajnost in pozitivna miselna naravnanost. Pa tudi red in disciplina, tako pri treningih kot pri hrani.

Kako se pripravljate na ultramaratonske preizkušnje?

Osnovno pripravljenost vzdržujem praktično čez celo leto. To pomeni, da na teden povprečno pretečem okoli sto kilometrov. Nekaj mesecev pred ultramaratonom pa tedensko ''kilometrino'' dvignem na vsaj 160 kilometrov

Na Špartatlon se je treba ne le dobro pripraviti, ampak tudi kvalificirati. S kakšnimi rezultati je uspelo vam?

Kvalifikacije sem dosegel lansko leto na stokilometrskem teku na Dunaju. Dodatno sem jih potrdil tudi letos na 221-kilometrskem ultramaratonu okrog Blatnega jezera na Madžarskem.

Ali lahko opišete, kako je potekalo vaše premagovanje Špartatlona?

Začelo se ni najbolje. Teden dni pred odhodom v Grčijo sem zbolel. Prve septembrske hitre ohladitve so povzročile prve simptome prehlada. Tudi teža tekmovanja je dodala svoje. Dva dni pred startom sem bil na najnižji točki počutja, vendar sem vseeno upal, da bo šlo na bolje. In je šlo. V petek, 27. septembra, ob 7. uri zjutraj po grškem času sem startal. Na startu nas je bilo pet Slovencev. Poleg mene še Nataša Robnik, Mirko Bogomir Miklič, Boštjan Schönlieb in Luka Videtič. Na prvem delu so se temperature povzpele krepko čez trideset stopinj, tja do 37. Vročina je zahtevala visok davek – veliko je bilo odstopov. Sam nisem ''narejen'' za takšno vročino tako, da je bil ta del poti tudi zame eden težjih. Po že pretečenih 160 kilometrih posebne učinke ultramaratonu doda vzpon na 1215 metrov visoko goro Parthenion. Večino poti se niti ne spominjam, razen srečanj na okrepčevalnicah z mojo Stanko, še nekaj spominov najdem iz vmesnega dela in seveda prihoda v cilj. Stanka me je spremljala od začetka do konca. Ne samo spremljala, temveč nudila vso podporo, brez nje mi zagotovo ne bi uspelo. To je bil najin Špartatlon.

Premagati 246 kilometrov dolgo razdaljo od Aten do Šparte gotovo zahteva tudi dobro psihično pripravo. Kako se motivirate?

Kakšne posebne motivacije ali psihične priprave ne potrebujem. Sem tip osebe, ki si zada cilj, potem pa do izpolnitve ne mirujem. Večjih ciljev se lotim sistematično in z vztrajnostjo. Najlažje to povem s primerjavo: Kako pojesti slona? Postopoma, kos za kosom.

Tudi pravilna prehrana je gotovo pomembna. Kakšna ustreza vam?

Moja prehrana je izredno preprosta. Rek, da je nekoga lažje oblačiti kot hraniti, pri meni ne drži. Popolnoma sem zadovoljen s krožnikom katerekoli juhe, kosom kruha in jabolkom, skuto in sem ter tja s koščkom mesa, najrajši ribe, če že lahko izbiram. Ne branim se zelenjave, posebno v slast pa mi gredo enolončnice, kot so ričet, mineštra, bujta repa in podobno. Izogibam pa se hitri prehrani, cvrtju, sladkorju ...

Vedno me zanima, kaj ultramaratonci med tekmo razmišljate ...

Časa za razmišljanje je več kot dovolj, saj ultramaratoni, tisti nad dvesto kilometrov, največkrat trajajo več kot 24 ur. Običajno gre vse skupaj po nekem zaporedju. Najprej ''nastavim'' vse parametre za dosego cilja, to pomeni primeren srčni utrip, kadenco, skratka prilagodim tempo trenutni telesni zmogljivosti. Potem so na vrsti različna vprašanja, od enostavnih pa do ''globokih''. Naslednja faza, meni najljubša, je statistika. Časa je dovolj, zato se je lahko lotim zelo podrobno. Ko pa telesna utrujenost naraste do določene mere sledi ''avtopilot''. Enostavno nimam spomina, vse poteka rutinsko, dokler me kaj ali kdo ne vrne v realnost. Potem pa znova …

Kaj vam pomeni dosežek? Kaj ste razmišljali v cilju in kako danes, po mesecu dni, gledate na grško preizkušnjo?

Špartatlon je bil moj osebni cilj že vsaj dve leti. Praktično vse sem podredil temu, zato so bili zadnji metri proti kipu Leonidasa nepozabni. V cilju me je pričakala moja Stanka s slovensko zastavo. Neizmeren ponos ... Zame je bil to dogodek brez primere, zagotovo eden najpomembnejših v življenju. Nimam zadostnega besednjaka, zato občutkov ne bom niti poizkušal opisati. To je treba doživeti, vem pa, da nisem več tak, kot sem bil prej. Še danes so spomini živi, kot bi se zgodilo včeraj. Špartatlon me je še dodatno utrdil, pokazal, da je mogoče doseči tudi morda na prvi pogled nedosegljive cilje. Postopoma, se razume, kos za kosom.

Prejšnji konec tedna ste sodelovali na Ljubljanskem maratonu. Kaj menite o tej prireditvi?

Ljubljanski maraton je bil moja odskočna deska, moj prvi pravi maraton, zato gledam na to prireditev s posebnimi očmi. Mnogim je dogodek, tako kot meni, odprl drug svet. Vzdušje, ki ga ustvari množica tekačev in navijačev ob progi, te mora zasvojiti. Maratona se udeležujem že zadnjih nekaj let, zato lahko rečem, da so organizatorji tako kot vsako leto tudi letos zagotovili tekaško izkušnjo na izredno visokem nivoju. Ne glede na to, da sem zaplaval v ultramaratonske vode, se bom Ljubljanskega maratona udeleževal tudi v prihodnje.

Kdo vas pri teku najbolj spodbuja?

Pravzaprav vsi, ki jih poznam. Vsak na svoj način. Seveda je na prvem mestu družina. Oni so pravzaprav tisti, ki plačujejo davek mojih ultramaratonov. Čas, ki ga posvečam teku, ki pa ga ni malo, je pravzaprav ukraden moji družini. Vseeno me vedno podprejo. Upam, da jim to vračam s svojo pozitivno razpoloženostjo in humorjem.

Kakšne cilje imate?

Načrti so delno že položeni, vendar temeljijo na zdravju. Doslej večjih poškodb nisem imel, nekaj zvinov obeh gležnjev, to je pa tudi vse. Verjetno je to ena pozitivnih posledic ukvarjanja s fitnesom. V tem trenutku je od daljših tekov v mojem koledarju za naslednje leto ponovno 221-kilometrska preizkušnja, Ultrabalaton. Za Špartatlon 2020 imam direktni vstop že zagotovljen, vendar še nisem slišal Stankine privolitve. Brez nje ne grem ne na Ultrabalaton, kaj šele Špartatlon.

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

oblačno
vlažnost: 93 %
veter: SZ, hitrost: 29 km/h

7/8

sreda

4/9

četrtek

5/12

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

OBVESTILA / Gorenjska, 13. november 2019

Brezplačno merjenje glukoze

PRIREDITVE / Jesenice, 13. november 2019

Za otroke

IZLETI / Kranj, 14. november 2019

Po poti oslovega hrbta

OBVESTILA / Gorenjska, 14. november 2019

Brezplačno merjenje glukoze

PREDAVANJA / Radovljica, 14. november 2019

O medonosnih čebelah

PRIREDITVE / Jesenice, 14. november 2019

Za otroke

PREDAVANJA / Hrušica, 14. november 2019

Gruzija in Armenija

GLASBA / Škofja Loka, 14. november 2019

Ob 70-letnici Glasbene šole Škofja Loka

 

 
 

 

 
 
 

Z Brnika tudi v Bruselj / 10:01, 13. november

Župan raje skrbi za povečano število novih priseljencev, kot pa za kolesarske steze.

Banke: ukrep uveden prehitro / 09:58, 13. november

Raje naj izterjajo dolgove od dolžnikov, ne pa da jim ga odpisujejo. Jankovićeva družina dolguje preko 40 milijonov.Kdo bo to plačal? Mi dav...

Z Brnika tudi v Bruselj / 09:55, 13. november

Kdaj bo možno po kolesarski stezi z Brnika v Šenčur in naprej v Kranj, sprašujem oba župana bogatih občin? Poden Šenčur in Kranj, poden!

Vrh kraške planote / 09:08, 13. november

Slika 2 / 3 - Jelena Jusin, kje si pa ti videla borov gozd?

Drugač pa lep izlet. Hvala za idejo.

Opitim kazen, trezni pa na koncert / 08:30, 13. november

Zanimive zgodbe gastarbajterji...

Sedemindvajset / 08:27, 13. november

Ej bebo, odgovori na vprašanje ali molči ! Bo šlo?

Sedemindvajset / 01:16, 13. november

Alias Primož, a smo spet nekaj postanga pojedl?