Moč in nemoč ravnateljev

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. november 2019 / 19:04  

Za boljšo šolo (45)

Starši in širša javnost so prepričani in od ravnateljev pričakujejo, da bodo poskrbeli za kakovostno delo šol in otrokom zagotovili zares dobro usposobljene učitelje. Zagotovo je res, da kompetenten ravnatelj z močno avtoriteto, strokovnim znanjem, sposobnostmi vodenja in moralno integriteto lahko veliko prispeva h kakovostnemu delu šole. V sedanjih razmerah pa nima moči, da bi kronično nezadovoljne in neuspešne delavce bodisi pripravil do sprememb ali pa jih odslovil. Lahko se stalno pogovarja z njimi, jih hvali za vsako malenkost, sočustvuje z njihovimi osebnimi težavami in ima vedno odprta vrata svoje pisarne, kot se reče v teoriji vodenja šole. Zaposlenim lahko svetuje, na katerih področjih naj se izobražujejo, kako naj izboljšajo svoje poučevanje in odnose z učenci ali starši. Ne more pa jim podeliti avtoritete, samozavesti, samospoštovanja in strokovnih kompetenc, če sami niso pripravljeni spremeniti svojega delovanja. Občutek zadovoljstva pri delu lahko dosežemo samo z lastnim trudom in spreminjanjem svojih navad. Ravnatelji imajo v resnici precej zvezane roke pri obravnavi in ukrepanju proti slabšim učiteljem, ker so hitro obdolženi mobinga in drugih vrst šikaniranja. V najboljšem primeru se jim očita, da niso usposobljeni za spremljanje in ocenjevanje učiteljevega dela, ker nimajo dovolj strokovnega znanja. Očitek je po svoje razumljiv, saj so ravnatelji s hospitacijami prevzeli nekdanje delo predmetnih svetovalcev zavoda za šolstvo in težko spremljajo pouk na vseh predmetnih področjih. Hkrati so ravnatelji zelo zaposleni z upravljanjem in gospodarjenjem šol in jim zmanjkuje časa za pedagoško vodenje šol. Poleg tega se od ravnateljev pričakuje, da bodo v svojem razmišljanju in videnju šole ostali učitelji. Zavzemati bi se morali predvsem za ugoden položaj učiteljev in jih v vsakem primeru ščititi pred otroki in starši. To nedvomno počno, kadar so očitki neupravičeni in krivični. Znajdejo pa se tudi v situaciji, ko je treba priznati, da je šola naredila napako. V takšnem primeru pa bi ravnatelj moral ukrepati, vendar ima zelo omejene možnosti, saj se znajde povsem sam na bojnem polju in ga nihče ne varuje in zaščiti. Velika ovira, da bi bili ravnatelji pri vodenju šole zares suvereni in od nikogar odvisni, je že njihov status. Po naši zakonodaji ravnatelja izbira svet zavoda, v katerem je pet predstavnikov delavcev in po trije predstavniki staršev ter lokalne skupnosti. Nenapisano pravilo je, da morajo imeti pri izbiri ravnatelja največ besede zaposleni. Ravnatelj je tako ves čas odvisen od svojih podrejenih, zato je zelo previden pri ukrepih, če hoče ohraniti položaj. Da imajo pravico izbirati ravnatelja, so prepričani tudi starši in lokalna skupnost. Ob tem imajo predvsem starši pogosto povsem drugačna pričakovanja in videnje, kdo je primeren za ravnatelja njihove šole. Zato bi morali, če hočemo doseči večjo kakovost našega šolstva, najprej urediti status ravnatelja, opredeliti njegove naloge in mu pri vodenju šole zagotoviti neodvisnost. Ravnatelje bi moral izbirati politično povsem neodvisen strokovni organ, sestavljen iz strokovnjakov, ki se spoznajo na šolstvo. In to po kriterijih strokovne usposobljenosti, sposobnostih vodenja in upravljanja z materialnimi in človeškimi viri. Zato ni potrebno, da je ravnatelj po izobrazbi učitelj. Dobrih učiteljev je škoda za ravnatelje.