V kamnolomu: na levi Alojz Štremfelj, nekdanji direktor Marmorja Hotavlje, desno mojster kamnolomec Anton Ženič, eden od »treh apostolov kamnarstva« na Hotavljah / Foto: Marmor Hotavlje

Prvaka hotaveljske zgodbe

Zgodba, ki pripoveduje, kako je zraven nahajališča enega najlepših kamnov nastala ena najbolj prepoznavnih gospodarskih družb v Poljanski dolini, se seveda ni odvijala kar sama od sebe. Družba Marmor Hotavlje so njeni ljudje, med njimi pa v zadnjih sedmih desetletjih posebej izstopata dva: Alojz Štremfelj in Branko Selak ...

Ali poznate koga, ki bi bil voditelj enega od večjih podjetij pri nas že (skoraj) štirideset let? Podpisani ga ne, ko sem enako vprašanje postavil Branku Selaku, prvemu možu Marmorja Hotavlje, ki pozna številne direktorske kolege, se ga tudi ni spomnil.

Najpomembnejše po Selakovi oceni pa je to, da sta mu sinova Damijan in Tomaž, ki kot izvršna direktorja skupaj s sodelavci uspešno vodita podjetje, največja garancija za nadaljnjo uspešnost Marmorja Hotavlje.

Z imenovanima prvima možema Marmorja Hotavlje (MH) sem se osebno seznanil že v zadnjih letih prejšnjega tisočletja, ko sem v Gorenjskem glasu pisal biografski podlistek pod skupnim naslovom Po ljudeh gor, po ljudeh dol. Svojo pot sem začel v Žireh in šel nato po Poljanski dolini »dol«, da bi prišel »gor«, na Gorenjsko. Marmor Hotavlje je že takrat vodil Branko Selak in sem ga obiskal v njegovi tedanji pisarni. On in Leopoldina Bogataj, tedanja odgovorna urednica našega časopisa, pa sta me opozorila na delo, ki ga je pred Selakom opravil Alojz Štremfelj, tedaj že upokojenec. Urednica je njegovo delo spoznala in o njem pisala že kot novinarka. Imenovala ga je »ljudski direktor«. Bil je najprej kovač, postal je prvi med kamnarji.

Alojz Štremfelj (1920–2002)

Alojz Štremfelj je bil eden od pionirjev Marmorja Hotavlje in njegov dolgoletni direktor. Rodil se je 25. maja 1920 v Volaki pod Blegošem, kjer je tudi živel. Pred vojno se je pri kovaču Moretu v Suši izučil za kovača in postal mojster te stare obrti. Nemci so ga že 21. junija 1941 nasilno mobilizirali in poslali delat na Koroško. Oktobra 1943 pa so ga mobilizirali v svojo vojsko in poslali v Francijo. Po zavezniškem izkrcanju je pobegnil iz nemških vrst, se pomešal med civile in bil že 19. julija 1944 pri Angležih. Ti so ga napotili v Anglijo, kjer je imel na izbiro tri možnosti: ostati in delati tam, oditi na delo v Kanado, pridružiti se Titovi vojski v Jugoslaviji. Odločil se je za slednjo in po dolgi poti prek Neaplja, Barija in Visa prispel v Split, kjer so ga dodelili prekomorcem. Konec vojne je dočakal v Trstu, med osvoboditelji, demobiliziran je bil šele 28. januarja 1948 v Osijeku. Vrnil se je pod Blegoš, šel za dve leti na Jesenice, v železarno, vendar se je tudi od tam vrnil in se 1. marca 1950 pridružil kamnarjem na Hotavljah; z njimi je ostal do upokojitve leta 1980, kar 22 let je bil direktor.

»Tri leta sem bil vajenec, dve leti delal v Avstriji, bil štiri leta in pol vojak, dve leti kovač na Jesenicah in trideset let kamnar«, povzame svojo življenjsko pot. Hotaveljski kamnarji so leta 1948 začeli povsem na novo. Začetki so bili težki, saj niso premogli niti ustreznega znanja niti primerne opreme. Hotaveljsko kamnarstvo je sicer pred tem enkrat že cvetelo, zlasti v letih 1860–1902; vse hiše v bližnji okolici imajo rožance iz hotaveljčana. Za prvo cerkev, v katero je vzidan ta žlahtni kamen, velja podružnica sv. Jedrti v Čabračah; okenski okviri, dva stebra pod korom, rožanci, kropilnik ..., vse je iz hotaveljčana; zadnja, v katero je bil vgrajen (1910), je bila nova župna cerkev v Žireh. Prva svetovna vojna je to tradicijo pretrgala, med vojnama se ni obnovila in tako po drugi na Hotavljah sploh ni bilo več ljudi, ki bi znali delati s kamnom.

Druga težava je bila tehnična oprema. V začetku niso imeli niti elektrike, na delo so prihajali z lastnimi krampi in lopatami. Potem so si počasi spomagali. Šli so na Kras in od tam pripeljali tri Kraševce, ki so jih znova naučili dela. To so bili »trije apostoli kamnarstva na Hotavljah«: Anton Ženič je bil kamnolomec, Ivan Pertot žagar, delovodja in prvi direktor, Venčeslav Bele kamnosek. Vsak od njih je izučil prvo generacijo kamnolomcev, žagarjev in kamnosekov. In potem je šlo tako naprej, ob delu so se šolali novi kamnarji, začeli so štipendirati in pridobivali vedno nove kadre. Ko imaš enkrat ljudi, je mogoče tudi vse drugo. Hotaveljski kolektiv je bil ves čas kot ena družina, odrekali so se pri plačah, da bi se lahko bolje opremili. Politika je bila dolgo brez posluha, banka brez zaupanja; prvi, ki jih je moralno in politično podprl, je bil Zdravko Krvina, tedanji loški župan. Opremljali so se postopoma, od elektrifikacije (1951), prve žične žage in prvega gatra (1963) do nove hale; odprli so jo 26. aprila 1980 in to je bilo pravo zmagoslavje. Isti ljudje, ki so »Marmor gor postavili«, so sodelovali v razvoju krajev, iz katerih so bili doma. Tudi tu je bil Alojz Štremfelj med prvimi. Sami so zgradili vse tisto, kar bi morala država, če bi hotela, da bi ljudje ostali na svojih domovih po hribih in dolinah. »Zgradite jim cesto, napeljite jim elektriko, pitno in požarno vodo in telefon, pa bodo ostali, v tem je vsa filozofija,« je svetoval Štremfelj, ko so ga enkrat vprašali, kaj storiti, da bi ustavili odseljevanje iz vasi pod Ratitovcem. Vendar ga niso poslušali; fantazirali so o ekološkem kmetovanju in kmečkem turizmu, ljudje pa so odšli.

Pod Blegošem so sami postavili tovarno, ki je še danes uspešna družba, in si obenem zgradili vso temeljno infrastrukturo. To jim omogoča, da ostajajo, kjer so od nekdaj bili. To je bil kolektivni podvig, a tudi v tem so imeli eni večjo vlogo od drugih. Vloga Alojza Štremflja je bila gotovo ena glavnih.

(Gornje vrstice sem napisal po pripovedi Alojza Štremflja ob obisku v njegovem domu v Volaki, jeseni 1998. Moj gostitelj je umrl štiri leta pozneje, leta 2002.)

Branko Selak na čelu MH že štirideset let

Ali poznate koga, ki bi bil voditelj enega od večjih podjetij pri nas že (skoraj) štirideset let? Podpisani ga ne, ko sem enako vprašanje postavil Branku Selaku, prvemu možu MH, ki pozna številne direktorske kolege, se ga tudi ni spomnil. Res, dolgo je že na čelu te družbe, ki si jo brez njega kar težko predstavljamo.

Kaj je tisto, kar je zaznamovalo njegovo obdobje v vodenju MH? Kateri ljudje, dogodki, tehnološki premiki, največji posli … Takoj poudari, da Marmor Hotavlje ni le kamen hotaveljčan, da so to predvsem ljudje. Gre za skupinski podvig, ki ga je sicer vodil on, a ga ne bi zmogel brez pomoči najožjih sodelavcev. Nekaj jih tudi imenuje: Breda Potočnik, Janez Bizjak, Silvo Pivk, Jure Tepina, Marija Ravnik, Beta Poljanšek Koman, Tone Bobnar, Pavel Razložnik, Anton Romih …, ki so vsak na svojem področju dali velik prispevek k razvoju in uspešnosti podjetja.

Katere so bile tehnološke prelomnice v razvoju MH, je znano, saj jih je Selak sam že večkrat jasno poudaril. Prva je bila, ko je direktor Franc Čadež okrog leta 1960 v kamnolomu postavil dvigalo in gater. Drugo sta dosegla skupaj direktorjem Alojzom Štremfljem, ko so leta 1980 odprli novo proizvodno halo na levem bregu Volaščice; tega leta ga je tudi nasledil. V njegovem času pa je bila najbolj prelomna uvedba računalniško krmiljenih CNC-strojev v obdelavi kamna po letu 1987.

Tudi največji posli oziroma objekti so znani. V kongresnem centru in hotelu Sheraton v Harareju (Zimbabve) so v letih 1984–1985 vgradili okrog deset tisoč kvadratnih metrov hotaveljčana, kar je še vedno največja površina iz lastnega kamna v enem objektu; v Sloveniji je največ hotaveljčana v Cankarjevem domu v Ljubljani, okrog 3.500 kvadratnih metrov. V poslovnem centru Vienna na Dunaju so leta 1994 »oblekli« v kamen največjo fasado doslej, kar 23 tisoč kvadratnih metrov. Novo poglavje so odprli, ko so začeli opremljati luksuzna plovila. Na veliki in luksuzni potniški ladji The World, ki je last firme ResidenSea (Miami), so položili 9.600 kvadratnih metrov kamna, kar je bil do tedaj eden najzahtevnejših poslov. Opremljanje luksuznih jaht in ladij za najzahtevnejše naročnike so danes najpomembnejši posli za MH. Med prestižnimi naročili, ki so jih izvršili, so bili tudi Kulmerovi dvori v Zagrebu, ki so postali rezidenca hrvaškega poslovnega mogotca Ivice Todorovića, nekdanjega prvaka in lastnika družbe Agrokor.

Eden od največjih Marmorjevih podvigov pa je projekt, ki so ga dobili leta 2002 in pravzaprav še traja: vsa zunanja in notranja kamnoseška dela v Hramu svetega Save v Beogradu, ki je druga največja pravoslavna cerkev na svetu. Pravzaprav je prva, ker je največja po tlorisu in volumnu; katedrala Kristusa Odrešenika v Moskvi, ki jo imajo sicer za največjo, je le višja in bolj razkošno opremljena, sicer pa manjša. Pridobiti ta posel v hudi konkurenci je bilo izjemno težko in je zahtevalo spretno in agresivno poslovno obnašanje ter poznavanje stroke in ljudi, ki so o tem poslu odločali. Tu je Selak znal izkoristiti poznanstva in ugled, ki si ga je pridobil v srbskih kamnarskih, gradbenih in širših krogih v zadnjih sedmih letih Jugoslavije, ko je bil predsednik združenja kamnarjev Jugoslavije v Beogradu. V svojem arhivu hrani naslovnice srbskih časnikov, na katerih z velikimi in očitajočimi črkami piše: »Hram Svetog Save grade slovenački dunđeri«. Ali pa: »Samo su skele srpske« – samo odri so srbski, kamen je grški, izvajalci pa Slovenci, se razburja komentator. V resnici tudi odri niso bili srbski, pove Selak, saj so najeli sodobne dvižne odre iz Avstrije.

Kaj pa globalizacija in drugi izzivi sodobnosti? Se lahko tudi slovenskim in evropskim kamnarjem zgodi kaj takega, kar se je tekstilcem in čevljarjem? »Tako je!« je odločen Selak. Kitajski, indijski in brazilski kamni so bistveno cenejši od naših, v Evropo jih vozijo z velikimi ladjami, cena takega prevoza ni skoraj nič višja, kot če bi kamen pripeljali s kamioni iz Makedonije! Kaj storiti? Kakšno je sporočilo prvega moža MH tistim, ki bodo ostali za njim? Eno je, kar se mora zgoditi na nacionalni ravni. Reforme, ki bi jih morala narekovati vlada, so nujne, in Selak jih odločno podpira. Ohranitev našega gospodarstva v dobri kondiciji je pomembnejša od navideznega socialnega miru. Drugo je, kar morajo storiti zaposleni sami, vsak na svoji osebni ravni. Kdor bo hotel uspevati v prihodnje, mora najprej opraviti s slovenskim zapečkarstvom v sebi, predvsem nemobilnostjo. Časi, ko smo delali samo od šestih do dveh ter več ali manj na istem delovnem mestu, so preteklost. Ljudje bodo morali reformirati tudi sebe: bolje delati, postati bolj prožni in se stalno izobraževati. Kdor bo pripravljen izpolniti te zahteve, mu ne bo šlo slabo.

O ugledu družbe pričajo tudi nagrade, ki jih je prejel njen direktor. V letu 1999 mu je bila podeljena nagrada Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Nagrada, podeljena leto dni po praznovanju petdesetletnice družbe, je bila seveda tudi priznanje celotnemu kolektivu MH. Še posebej pa je ponosen na naziv častnega občana, ki mu ga je podelila Občina Gorenja vas - Poljane leta 2003. MH je kot največja gospodarska družba v občini eden od temeljev njenega razvoja in je ves čas veliko prispeval za razne potrebe okolja, v katerem deluje, in je z njim v tradicionalno dobrih odnosih.

Dobro je tudi to – in to je Selakova zapuščina – da ima MH kot kolektiv pred vse hujšo konkurenco eno veliko prednost. Ni kako ozko specializirano podjetje, temveč družba s celovito ponudbo širokega spektra, ki lahko izpolni vsako kamnarsko naročilo od projekta do vgradnje; pripravijo vso tehnično dokumentacijo, kamen v lastni proizvodnji obdelajo in na želeni lokaciji vgradijo. MH je družba za pridobivanje, obdelavo in vgradnjo naravnega kamna z več kot polstoletno tradicijo in okrog 150 zaposlenimi v dobri formi za spoprijem z izzivi prihodnosti.

Najpomembnejše po njegovi oceni pa je to, da sta mu sinova Damijan in Tomaž, ki kot izvršna direktorja skupaj s sodelavci uspešno vodita podjetje, največja garancija za nadaljnjo uspešnost Marmorja Hotavlje.

Prvi Hotavlejčan pri papežu

Dne 27. junija 2019 so v Vatikanu odprli razstavo Plečnik in svet. To je bilo veliko priznanje za vse Slovence, ne le za Plečnika. Posebna čast je ob tej priložnosti doletela tudi hotaveljske kamnarje in njihovega prvega moža Branka Selaka. O tem je pisal Glasov veteran Jože Košnjek: »Pretekli teden je Vatikan dihal tudi slovensko. V sredo so v papeževi rezidenci v Vatikanu postavili marmornati portret papeža Frančiška, ki ga je izdelal slovenski slikar in kipar Mik Simčič in stoji na dober meter visokem podstavku iz hotaveljskega marmorja. V četrtek so v vatikanskem muzeju odprli razstavo kelihov in drugih svetih posod po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Ob tej priložnosti je bil v Vatikanu pri papežu in na odprtju razstave tudi predsednik slovenske vlade Marjan Šarec. Prevoz papeževega portreta iz kararskega marmorja in podstavka iz hotaveljskega marmorja, ki skupaj tehtata dobro tono, so opravili delavci Marmorja s Hotavelj. Med gosti iz Slovenije, ki so bili prisotni na predaji kipa papežu v njegovih zasebnih prostorih, je bil tudi direktor Marmorja Hotavlje Branko Selak. Slednji je po vrnitvi iz Vatikana povedal, da je napravil papež nanj močan, enkraten vtis. Deloval je prijazno, sproščeno, skromno, z zanj značilnim nasmehom na obrazu. Z zanimanjem je poslušal, ko mu je Selak pripovedoval, da je arhitekt Plečnik rad načrtoval uporabo znamenitega rdečega hotaveljskega marmorja. Branko Selak je ob tej priložnosti izročil papežu Frančišku ponatis članka o njegovem obisku 26. januarja leta 1971 pri Golarjevih v Virmašah, ki je bil objavljen avgusta leta 2013 v reviji Moja Gorenjska, napisala pa ga je domačinka iz Virmaš, sedanja direktorica in odgovorna urednica Gorenjskega glasa Marija Volčjak. Tega januarskega dne se je sedanji papež Frančišek, takrat še jezuitski pater Jorge Mario Bergoglio, ki je študiral na filozofski fakulteti v Madridu, med potjo v Rim s posebnim poslanstvom ustavil v Virmašah pri Golarjevi družini. Domačim je prinesel pismo sina Andreja, rojenega leta 1941, ki je 1. novembra leta 1957 ilegalno pri Novi Gorici prečkal mejo z Italijo. Potem se je za njim izgubila vsaka sled. Do Andrejevega sporočila, da je v Argentini. Naključje je hotelo, da je Andrej v knjižnici teološke in filozofske fakultete v San Miguelu v predmestju Buenos Airesa, v kateri je delal, spoznal sedanjega papeža, ki je bil tam glavni knjižničar. In prav pater Jorge Bergoglio, Jurij po slovensko, sedanji papež Frančišek, je odnesel Andrejevo pismo njegovim staršem v Slovenijo, po obisku pa se je zahvalil Golarjevim za prijazen sprejem in napisal veliko dobrega o Andreju. Ta je umrl leta 2001, ne da bi se kdaj vrnil v rodno vas. Branko Selak je bil presenečen, ko je papež Frančišek ob pogledu na članek v Moji Gorenjski dejal: ''Poglej, Andrej Golar!''«

Plečnikovo liturgično posodje se je vrnilo iz Vatikana in je zdaj na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani. Kiparski potret papeža Frančiška, ki stoji na podstavku iz hotavlejčana, pa je ostal v Vatikanu kot trajno pričevanje slovenske ustvarjalnosti. Na take dosežke smo lahko vsi ponosni.

Oddajte svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 97 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

5/11

četrtek

5/11

petek

7/12

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

IZLETI / Kranj, 21. november 2019

Na Semiško goro

PRIREDITVE / Gorenjska, 21. november 2019

Za otroke

PRIREDITVE / Tržič, 21. november 2019

Obisk stare gospe

PRIREDITVE / Gorenjska, 21. november 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Škofja Loka, 21. november 2019

Blaznikov večer o španski gripi

PRIREDITVE / Gorenjska, 22. november 2019

Za otroke

PRIREDITVE / Gorenjska, 22. november 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Žiri, 22. november 2019

Visoška kronika v poljanskem narečju

 

 
 

 

 
 
 

Nov trgovski center v Lescah / 19:41, 20. november

Saj res! Na Gradnikovi je še vedno ograjen prostor, kjer je bila sicer trgovina mercator, v bistvu pa zaklonišče za naselje 'isospan', zdaj pa hočejo graditi še nove stanovanjske enote !

Nov trgovski center v Lescah / 19:38, 20. november

No, tukaj bi pa Primožu lahko samo pritrdil. Še več. Tale zemljišča so kmetje prodali za res mali denar, danes jim pa občina pozlati vložke...

Nov trgovski center v Lescah / 11:35, 20. november

Ni še dost? Za eno ornk igrišče ali dvorano pa denarja ni ?!

Le suha drva dobro grejejo / 11:34, 20. november

Hvala zvezi potrošnikov za nasvet, menda Gorenjci kurimo mokra drva, ker dalj časa gorijo.. jaooo

Krekov večer o Ivanu Omanu / 10:35, 20. november

Elita in buržuazija na kupu, moti edinole bivši komunist, danes skrajni desničar, sicer dosmrtni predsednik stranke.. In ja, danes vse več ...

Po ločitvi / 20:35, 19. november

Ločitev ni noben problem. Pišeš Tanji na Glasu in ona ti svetuje, da ostani to kar si.
Problem rešen.

Mahnič o mafiji, Fišer z ovadbo / 12:17, 19. november

Kaj pa primer Milko Nović?
Nedolžnega so oprostili .
A je to pošteno?
heheh