Potep po Vojvodini (3)

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Izleti GG / sobota, 26. oktober 2019 / 17:03  

Zadnji dan nas je čakal sprehod po Subotici in Somborju, okušali smo vina, preden smo se odpravili nazaj v Slovenijo, pa smo še kosili v Crveni ruži v Ruskem Krsturju.

Subotica je od meje s sosednjo Madžarsko oddaljena samo 13 kilometrov. S svojo arhitekturo pritegne, secesijsko obdobje je tu pustilo viden pečat. Izstopajo recimo mestna hiša, sinagoga, ne moreš mimo Raichlove palače, ki je dobila ime po arhitektu in tudi lastniku Ferencu Raichlu, v njej pa danes gostuje moderna galerija Likovni susret. Živahna je ulica Matije Korvina oziroma »kralja Matjaža«, kjer so mu nedavno postavili kip, kar še dodatno potrjuje posebno prijateljstvo Srbov z Madžari.

Tik preden pa smo nadaljevali pot mimo Paličkega jezera do Vinske kleti Zvonko Bogdan, smo se ustavili še na znameniti subotiški tržnici, kjer najdete vse: od šivanke do čevljev in madžarske salame.

Zvonko Bogdan se je rodil v Somborju. Skladatelj, izvajalec, tekstopisec – umetnik, ki spomine pretvarja v note in skupaj s tamburaši nesebično širi duh vojvodinske ravnine. In pred resnično pompozno zgradbo vinske kleti najdemo v trenutek – kot kipe – ujete tako tamburaše kot priljubljenega srbskega pevca.

Spoznali smo zgodovino vinske kleti, vina in jih tudi nekaj pokusili. Razložili so nam, da največkrat gostijo poroke, v štirih apartmajih, ki jih oddajajo, pa tako prespijo predvsem mladoporočenci. Njihov glavni enolog je Srb, svetovalec pa Francoz, kar se opaža tudi pri vinih. Zasledujejo cilj ustvarjanja kvalitetnih vin, njihovi načrti za prihodnost v smislu turizma so visokoleteči. V vinogradih najdemo različne vrste grozdja, tudi kadarko, avtohtono vrsto grozdja panonske nižine – imena smo vajeni pri madžarskih vinih.

Srečamo ime še enega zanimivega umetnika: somborskega slikarja Eugena Kočiša: na razstavljenih slikah ter reprodukcijah etiket vin. Za nekatere vinske etikete pa je svoja dela »posodil« tudi umetnik mlajše generacije Slavan Gabrić.

Degustacijo vin so pospremili siri, sadje in oreščki; vina so res navdušila.

Počasi je bil čas za odhod. Naše kulinarično popotovanje po Vojvodini se je bližalo koncu. Pot nas je vodila še v Sombor ter do najbolj »ruskega« mesta v Srbiji, Ruskega Krsturja, kjer smo v Crveni ruži kosili, kdor je želel, pa je lahko na mini tržnici v restavraciji kupil tudi domači ajvar. Ruski Krstur namreč marsikdo imenuje kar vojvodinska prestolnica paprike – kraj se praktično preživlja z vzgojo paprike.

(Konec)