Iz prvega v drugi plan

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 24. oktober 2019 / 08:46

V Galeriji Miha Maleš v Kamniku so v četrtek odprli razstavo likovnih del akademskega slikarja in profesorja Hermana Gvardjančiča. Predstavlja se s premiernim ciklom, ki nosi naslov Fordlandia.

Kamnik – Za lažji vstop v aktualno umetnost Hermana Gvardjančiča iz Gorenje vasi pri Retečah, kjer umetnik živi in ustvarja, velja najprej poiskati izvor »dežele«, v katero nas avtor usmerja s svojimi najnovejšimi deli, risbami v mešani tehniki ali z ogljem na platnu.

Industrialec Henry Ford je leta 1928 v amazonskem pragozdu zasnoval mesto, lahko bi rekli, namensko ustvarjeno mesto, kjer bi zaposleni nabiralci in obdelovalci kavčuka, pridobljenega iz osrčja pragozda, živeli v odmaknjeni samozadostni skupnosti. A ta utopija je bolj ali manj zdrvela v prepad in postala antiutopija, ki s svojimi ohranjenimi delci še danes opominja človeštvo, da idealnega sveta ni. Fordlandia je pokleknila, še preden je zaživela. Ni imela možnosti preživetja, saj ni bila namenjena sanjskosti življenja znotraj nje, ampak zgolj Fordovi gospodarski preračunljivosti.

Vseskozi ga spremlja glasba

A to je le prva stopnica na poti do Gvardjančičevega najnovejšega slikarskega cikla. V Fordlandii je namreč naslov za enega svojih albumov orkestralne glasbe s primesmi elektronske glasbe našel tudi islandski skladatelj Johann Johannsson (1969–2018). Prav njemu je slikar posvetil svoj najnovejši cikel. »Johannssonovo glasbo sem prvič slišal pri enem od študentov. Prevzela me je kot že glasba nekaterih drugih avtorjev s severa Evrope. Ko delam, vedno delam v družbi glasbe,« pove Gvardjančič, da je bila njegova želja postati glasbenik, a mu to ni bilo usojeno. »Oče je bil glasbenik in strojevodja, ko je bil med drugo svetovno vojno ubit. Imel je harmoniko in že pred vojno svoj ansambel. Po vojni sem njegovo harmoniko igral jaz, ker pa je mama hotela zgraditi majhno hišo, jo je v pomanjkanju denarja morala prodati. Kljub temu se z glasbo nikoli nisva ločila. Vseskozi me spremlja, z glasbo tudi vstopam v svoje risbe, slike, akvarele ...«

Kot je ob njegovih delih povedala kustosinja razstave Saša Bučan, Johannssonova glasba, minimalizem v njej, ki vsebuje kombinacijo akustičnih instrumentov in nekonvencionalnih digitalnih vložkov, zarisuje podobe Gvardjančičevih pokrajin, ki so osamele in hladne, enako kot Johannssonove zvočne krajine. »Ko govorimo o globini njegovih slik in risb, ne gledamo skozi obliko, ki je pravzaprav snov, prijetna ali pač ne, temveč mislimo globino vsebine, ko jo enačimo z duhom, z Gvardjančičevim notranjim svetom.«

Znotraj estetike

Risbe, ki si jih ogledujemo na tokratni razstavi, na prvi pogled delujejo temačno, nedopadljivo, a nas ob daljšem opazovanju in poglabljanju vanje nekako ogrejejo, napolnijo s pozitivnimi občutki. Je to mogoče? »Seveda je. Saj gre predvsem za estetiko. Risba je črna, temačna, dramatična, ampak je še vedno znotraj estetike. Sicer to ne more biti umetnost. Zanimajo me temne plati življenja, ki so mnogo bližje nas, kot jih vidimo sami,« pojasnjuje Gvardjančič, ko govori o prvem planu likovnega dela, ki ga lahko vsi vidimo, da pa bi sliko ali risbo tudi razumeli, moramo stopiti v drugi plan. Šele tako se spoznamo z avtorjevim delom. Občudujemo predvsem večje formate, nekaj pa je tudi miniatur, ki so lahko skice za večje risbe ali pa so samostojna dela.

Bučanova ugotavlja, da je v okviru slovenskega prostora Gvardjančičev celotni opus izjemnega pomena, saj gre za slikarja, ki ob številnih novitetah, ki so se in se še dogajajo na polju umetnosti, od samega začetka sledi svoji ideji, mislim, občutenjem. Umetnik potrjuje njene besede: »Še imam snovi za delo. Mogoče ni več elana, ki sem ga imel v mladih letih – da naredim kaj novega, porabim več časa, a je moje delo bližje perfekciji, kot je bilo nekoč. To je sla, ki me žene naprej.« Ob razstavi je izšel tudi manjši katalog, ki ga je oblikoval Vladimir Ristić.