Mojstrica šahovske igre

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / četrtek, 24. oktober 2019 / 13:27  

Kranjčanka Zala Urh je na nedavnem mladinskem svetovnem prvenstvu v Mumbaju v Indiji dokazala, da sodi med najboljše mlade šahistke na svetu, osvojila pa je tudi naslov mednarodne mojstrice.

Kranj – Našo žensko in moško šahovsko reprezentanco v naslednjih dneh čaka nastop na evropskem ekipnem prvenstvu v Gruziji, prejšnji teden pa se je z mladinskega svetovnega prvenstva v standardnem šahu, ki je potekalo v Indiji, vrnila kranjska šahistka Zala Urh. Na prvenstvu se je uvrstila med šest najboljših mladih šahistk na svetu, saj so imele tekmovalke od tretjega do šestega mesta enako število točk. Njena uvrstitev pomeni tudi drugi najboljši slovenski rezultat na svetovnih prvenstvih v mladinski ženski kategoriji, za velik podvig pa so ji prejšnji teden zaploskali tudi člani Šahovskega kluba Stari Mayer Kranj, katerega članica je. Simpatična 17-letna dijakinja Gimnazije Kranj, doma z Brega ob Savi, ki si je v Mumbaju priborila še zadnjo normo za naziv mednarodne mojstrice, je prepričana, da je to le stopnica do naziva velemojstrice.

Šah imate radi že od malega. Zakaj?

Igrati sem ga začela v prvem razredu osnovne šole. Obiskovala sem namreč šahovski krožek, ki ga je na naši šoli na Orehku vodil Vid Gazvoda. On res zna mlade navdušiti za šah, čeprav se še dobro spomnim prve tekme, ko so drugi dobivali pokale, jaz pa sem le opazovala in ploskala sotekmovalcem. Toda že naslednje leto sem dobila zmagovalni pokal. To je bila velika motivacija in odločila sem se, da bom še naprej igrala. Najprej je bilo to v krožku, nato sva z očijem vedno pogosteje igrala tudi doma. V petem razredu sem šla v srednjo šahovsko šolo k Antonu Prazniku in takrat sem začela premagovati tudi svojega trenerja Gazvodo. Vpisala sem se v Šahovski klub Stari Mayer in še sedaj sem v tem klubu. Smo prijatelji in rada hodim na klubske turnirje.

Včasih se je bilo moč šaha učiti zgolj z igranjem ali šahovsko literaturo. V času interneta in moderne tehnologije gotovo uporabljate tudi to?

Če na internetu odtipkaš karkoli v zvezi s šahom, dobiš veliko informacij o različnih temah. Obstajajo tudi spletne strani, ki prenašajo različne partije z vseh koncev sveta. Te v zadnjem času večkrat gledam, se učim in si želim, da bi tudi jaz kdaj nastopala v takšni vlogi.

Imate naslove državne prvakinje, uspešni ste bili na različnih tekmovanjih. Kateri dosežek vam največ pomeni?

Zagotovo je moj največji dosežek povezan z zadnjim svetovnim mladinskim prvenstvom, ko sem dosegla tretjo normo za mednarodno mojstrico. To je zadnja stopnja pred velemojstrico, ki je najvišji naziv v šahu. Glede uvrstitve pa lahko rečem, da je bila najboljša letos v Španiji, ko sem bila druga na svetovnem mladinskem prvenstvu v pospešenem šahu.

S kakšnimi pričakovanji ste šli v Indijo?

Pred vsakim tekmovanjem si za cilj postavim, da bi se uvrstila v prvo tretjino. S tem si ne postavim prevelikih pritiskov. Če gre bolje, sem seveda zadovoljna. Sicer pa v svoji konkurenci že kar dobro poznam nasprotnice, ki prihajajo na prvenstva z različnih koncev sveta.

Tekmujete tudi že med članicami. Kakšni izzivi vas čakajo?

Letos sem bila na državnem prvenstvu med članicami tretja in sem blizu članske reprezentance. Toda nič se ne mudi, tudi to me še čaka. Upam pa, da bo to že drugo leto, ko bom tekmovala tudi še v konkurenci do 18 let. Nato si želim biti čim uspešnejša med članicami, kjer na največjih tekmovanjih nastopajo le še vrhunske šahistke. Upam, da si bom v naslednjih letih priborila tudi naslov velemojstrice.

Kombinacija treniranja ša­ha, nastopov in obiskovanja šole je gotovo naporna, saj zaradi tekmovanj marsikdaj manjkate pri pouku. Kako vam gre?

Sem dijakinja tretjega letnika naravoslovnega oddelka Gimnazije Kranj. Res je včasih vse skupaj kar naporno, vendar imam sošolke in sošolce, ki me zelo podpirajo. Prav tako me razumejo profesorji, ki mi večkrat povedo, da spremljajo moje rezultate in so veseli vseh uspehov.

Imate tri sestre. So tudi one športnice?

Ena sestra je mlajša, dve pa starejši. Manca je svetovna prvakinja v karateju, prav tako je karate trenirala Urška. Meta je najmlajša in je vsestranska športnica.

V Indiji ste bili skupaj z očetom Robertom. Vam to veliko pomeni?

Morda je videti, da mi na tekmovanjih ne more veliko pomagati, da je z menoj pač zato, da se mi ne bi kaj zgodilo. Toda to ni res, saj mi ni treba premišljevati o namestitvah, poti ... Prav tako skrbi za moj športni ritem, kar je zlasti na dolgotrajnejših tekmovanjih zelo pomembno. Zna me tudi sprostiti in pomiriti. Imam pa tudi strokovnega trenerja Mateja Šebenika, s katerim sva pred odhodom na tekmovanje veliko delala.

So na svetovnih prvenstvih tudi nagrade?

Dobila sem pokal.

So domači ponosni na vaše uspehe?

Doma so veseli, moja glavna podpornica je mami, podpirajo me sestre in tudi vsi v klubu ter seveda sošolke in sošolci.