Slavimo pesem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 22. oktober 2019 / 09:48  

V drugi polovici oktobra tako kot že zadnjih nekaj let predvsem v Kranju in v krajih ob desnem bregu Save, od koder je bil Simon Jenko doma, z različnimi dogodki obujajo spomin na pesnika Sorškega polja. Letos, ko mineva 150 let od Jenkove smrti, se podelitev po njem imenovane pesniške nagrade znova vrača v Prešernovo gledališče, kjer jo je leta 1986 prvi prejel Niko Grafenauer. Med nagrajenci v preteklosti sledijo danes velika imena slovenske poezije: Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Milan Dekleva, Milan Jesih, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak, Dane Zajc …, nekateri tudi dvakrat. Pet letos nominiranih avtorjev večinoma sodi v mlajšo generacijo slovenskih poetov. Na vprašanje, kaj danes pomeni biti pesnik, med drugim izvemo, da – čeprav z neizmernim duhovnim bogastvom – to pomeni živeti v revščini z nekaj evri na dan. Za preživetje pesnik danes počne marsikaj, a je vendarle poezija tista, ki ga v življenju poganja naprej – da brez nje ne bi preživela, pove pesnica; in njen kolega, da ni lepšega občutka, kot je tisti, ko napiše pesem. Založniki pravijo, da so pesniške zbirke tržno manj zanimive, saj bralci po njih posegajo redkeje kot recimo po romanih in tudi nekaterih drugih literarnih zvrsteh. Hkrati pa ne gre iti mimo dejstva, da je letošnja komisija za nagrado v prvem naboru zabeležila več kot petsto knjižnih naslovov, ki so izšli v zadnjih treh letih. In to ni malo. Očitno Slovenci pesmi raje pišemo, kot pa jih beremo.

Poezija je namreč ena najglobljih intimnih izpovedi posameznika, vanjo pisec vtke svojo življenjsko bit. Pesem je pogosto pesnikova samorefleksija, skozi katero se odraža njegov odnos do življenja kot takega, hkrati pa v njej predstavlja tako pogled na globalni svet, v katerem živi, in pri tem seveda ne pozablja na bližnje okolje, ki ga v marsičem tudi določa. A poezija je v zgodovini človeštva imela pogosto tudi širši pomen. Celi narodi vedno znova slavijo moč besede svojih velikih poetov. V različnih obdobjih narodove zgodovine smo se te moči zavedali tudi Slovenci. S spominom na pretekle pesnike in dajanjem priznanj novim piscem moč besede častimo tudi zdaj.

V letošnjem izvodu Kranjskih vaj, v katerih objavljajo izbrani mladi pesniki, Hojka Žula z OŠ Simon Jenko v zaključku svoje pesmi z naslovom Besede med drugim piše: »Besede so lahko tudi zlobne / pa ne mislijo biti hudobne. / Besede so lahko krvave / in vseeno prave. / Vse besede niso take, kot se zdijo, / besede lahko tudi cvetijo.« Tiste Simona Jenka največkrat so.