Divja romantika

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Prosti čas / sreda, 16. oktober 2019 / 17:00  

Pot saškega kralja (1432 m n. m.) – Pot, ki vsakih nekaj let podleže sili matere narave. Grape, podori, grušč, zanimivi prehodi. Pot, ki navduši, a zahteva trden korak. Ni za vrtoglave.

Dolina Belega potoka je divje romantično izhodišče za številne precej težko dostopne gore, ki jo obdajajo. Najlažje med njimi je dostopna Lepa glava, vse druge so precej težje. Ena od njih je tudi Visoka Bela špica. Z nje se proti Jezerski dolini spuščajo številne divje grape, po katerih hudourniška voda odnaša ogromne količine materiala. Med divjimi grapami so gozdnati predeli, ki jih označujejo prepadne visine, pod katerimi je speljana divja, slikovita Pot saškega kralja. Ime je dobila po saškem kralju Frideriku Avgustu, ki jo je dal zgraditi za potrebe lova. Pot pravzaprav povezuje dve koči: kočo Brunner v dolini Belega potoka s kočo Corsi pod Višem.

Zapeljemo se proti Trbižu in tik pred njim zavijemo levo proti prelazu Predel. Pri Rabeljskem jezeru zavijemo desno proti Nevejskemu sedlu (Sella Nevea). Ob izteku Belega potoka je manjše parkirišče, ki je hkrati tudi naše izhodišče. Z vzponom začnemo po dolini Belega potoka, po poti št. 625. Po dobri uri smo pri neoskrbovani koči Brunner, kjer je tudi križišče poti. Ob koči zavijemo levo, kjer nas tabla opozori, da smo na poti št. 629, Poti saškega kralja, ki je varovana, in da potrebujemo opremo za samovarovanje in čelado. Oboje toplo priporočam. Pot najprej zavije v gozd in preči gozdno pobočje. Ko dosežemo konec gozda, se pot začne spuščati. Prečimo dve grapi, nato pa pot skozi ruševje doseže razgledno in izpostavljeno polico, ki je zavarovana z jeklenico. Hodimo po ozki stezi, razgledni, a izpostavljeni. Prečimo še kakšno grapo, kjer lahko vidimo, kakšna je moč narave, saj pot vsako leto odnaša in potrga jeklenice. Že s poti proti koči Brunner smo lahko visoko nad seboj opazili ogromen podor, ki je leta 2014 za nekaj časa zaprl pot. Prav čez ta odlom bomo šli tudi mi. Če je šla pot pred podor po stezi naprej, skoraj vodoravno, se sedaj s pomočjo skob in jeklenic povzpnemo do gladke plošče odloma, preko odloma levo, na drugi strani pa nazaj dol do potke. Možnost samovarovanja v tem delu je zelo dobrodošla. Po slikoviti poti nadaljujemo proti zahodu. Ozrimo se nazaj in si še z druge strani oglejmo, kako divji je bil uničujoči podor. Dosežemo skalni trebuh, pod katerim gre pot. Tudi tukaj je odlično zavarovano. Pozorni moramo biti na grušč, ki je na poti. Pot je ojačana s hlodi, na koncu skalnega trebuha pa je solnica za divje živali. Pot se še bolj spušča in sledi del, ki ni zavarovan, a je nevaren za zdrs. Previdno! Dosežemo še en skalni trebuh, kjer je še druga solnica. Pot nas vodi navzdol in malce navzgor. Pozorni bodimo na rdeče pike. Nato pa sledi, vsaj meni, najbolj zoprn del poti: zbit grušč, precej dolg, kjer ne veš, ali bo korak zdržal ali ne. Pot poteka tesno ob skali. Ko pogledamo na drugo stran grape, si težko predstavljamo, kje bomo nadaljevali, a nas rdeče pike vodijo po zagruščenem in krušljivem terenu. Vzpon iz grape je zavarovan. Dosežemo stezo, ki nas vodi skozi gozd, a kmalu smo spet pri krušljivem pobočju. Previdno sestopamo navzdol, nato pa se po krušljivem terenu s pomočjo jeklenice vzpenjamo, čevlji pa se nam pogreznejo v globok grušč. Dosežemo stezo, ki nas pripelje na razpotje. Desno bi nadaljevali po poti 629 proti koči Corsi, mi pa zavijemo levo navzdol, na pot št. 650, ki nas po udobni, mehki stezi pripelje nazaj do Jezerske doline. Ko dosežemo cesto, nas do avta čaka kakšnih dvesto metrov po cesti.

Nadmorska višina: 1432 m n. m.
Višinska razlika: 440 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 5 / 5