Poroka, trdna kot železo

Železno poroko bosta 16. oktobra praznovala Silva in Zdenko Košir s Cegelnice.

Zdenko Košir pove, da je bilo enkrat, leta 1954, dovolj in za zmeraj, zato si po 65 letih zakona poročnih zaobljub ne bosta še enkrat izmenjala. Silva (dekliško Štilec) in Zdenko sta se spoznala na vlaku, ko je ta še vozil iz Tržiča do Kranja. Oba sta imela službi v Kranju, on v Iskri, ona v Tekstilindusu. Zdenko je vstopil na vlak na postaji v Žiganji vasi, Silva v Naklem. Iskrica je preskočila, danes Silva pove, da je bil prav ta fant njena prva in zadnja ljubezen. Civilno in cerkveno sta se v sredo, 16. oktobra 1954, poročila v Tržiču, kakšne velike ohceti nista imela, sta se pa za tri dni odpeljala na medene dneve v Opatijo. Za kaj več ni bilo časa, saj sta morala biti v ponedeljek že v službi.

Najprej sta stanovala v Naklem na domu Silvine velike družine, v hiški so se vsi malce stisnili, potem pa sta zgradila hišo na Cegelnici. V zakonu sta se rodila Zdenka in Aleš, ki povesta, da sta ju starša lepo vzgojila. Koširjeva imata vnuke Roka, Andreja, Emo in Vida, ki jih je Silva rada popazila. Razveselita se, ko jima družbo delajo tudi pravnuki Tia, Anej, Vita Lucija, Žan, Tim, Gal in Nik.

Oba imata polno delovno dobo. Silva je hodila v službo, skrbela za dom in imela pri hiši »ta glavno« besedo. Zdenko se nad tem ni pritoževal, sam je bil precej aktiven v lokalni skupnosti. Bil je dolgoletni upravnik Kulturnega doma Janeza Filipiča v Naklem, član domače krajevne skupnosti, in kot je povedal, se je zavzel za to, da so pripeljali asfalt na Cegelnico, v zadnjem času pa za to, da so na Cegelnici postavili znamenje. Bil je član KUD Dobrava Naklo, nekaj časa tudi predsednik tega društva. Pa tudi blagajnik v Krajevni organizaciji Rdečega križa in prav tako v Društvu upokojencev Naklo, kjer so ga imenovali za častnega člana. Že petdeset let živi z eno ledvico, to je poudaril zato, da vlije upanje tudi drugim ledvičnim bolnikom.

Po upokojitvi sta z Društvom upokojencev Naklo kar pogosto hodila na izlete. Zdenko je v prostem času skrbel tudi za vrt, Silva pa je rada gobarila in danes ji je žal, da gobariti ne more, ker je več ne ubogajo noge. »No, ata, pa saj imam tebe,« v smehu zaključi.