Ne kličite prepogosto staršev na pomoč

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. september 2019 / 13:54  

Za boljšo šolo (40)

Naša šolska zakonodaja daje staršem kar nekaj pristojnosti, še več pa se jim jih očita oziroma so si jih posamezniki v resnici prilastili. Včasih pa jim jih šole kar same ponujajo. Svet staršev vsako jesen obravnava letni delovni načrt šole, ki vsebuje vsebino, obseg in razporeditev vzgojno-izobraževalnega in drugega dela. Starše zanima predvsem, kakšen bo urnik in kako bo organizirano varstvo otrok zunaj pouka, kdaj bo kosilo in kako so organizirani šolski prevozi. Na tihem si tudi želijo, da bi imel njihov otrok najboljše učitelje – brez vseh merilcev kakovosti starši in učenci vedo, kateri so to. Toda razporejanje učiteljev po delovnih mestih je v ravnateljevi pristojnosti, zato na izbiro učiteljev k sreči nimajo vpliva. Ima pa svet staršev pravico, da obravnava morebitne pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom in ravnateljeva dolžnost je, da utemeljenost takšnih pritožb razišče. Starše na začetku šolskega leta zanima predvsem, katere interesne dejavnosti bo šola ponudila in kakšna bo cena nadstandardnih programov, ki jih bodo morali oni plačati. Da stroški z »brezplačno« šolo ne bi bili previsoki, je šolsko ministrstvo staršem naložilo tudi obveznost, da potrjujejo izbiro učbenikov, delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv. Starši pri tem seveda gledajo predvsem na ceno. Učiteljem se zdi takšna rešitev zelo krivična in nelogična, saj le oni lahko strokovno presodijo, s kakšnimi gradivi bodo poučevali. Nezadovoljstvu bi se izognili, če bi šolsko ministrstvo bodisi določilo, kolikšna sme biti najvišja cena učnih gradiv po šolah, ali pa zagotovilo sredstva zanje, tako kot v nekaterih drugih državah. Gradiva pa bi po strokovnih kriterijih izbrali učitelji. Nadalje sodeluje svet staršev tudi pri nastajanju razvojne politike šole, pri oblikovanju vzgojnega načrta in šolskih pravil. Dokler teče pogovor med učitelji, starši in otroki o vrednotah, na osnovi katerih bodo pripravili vzgojni načrt, običajno ni težav. Do zapletov pri uresničevanju vzgojnega načrta lahko pride v tistem trenutku, ko je visoke ideale treba pretvoriti v dejanja in jih spraviti v šolska pravila. Šola nedvomno vzgaja. Kadar starši odpovedo, se vzgoja v celoti prenese na šolo, saj so učitelji edini zaščitniki, s katerimi so otroci dnevno v stiku. Zato morajo šole pripraviti res dober in učinkovit vzgojni načrt, ki so ga sposobne speljati tudi brez podpore staršev. Ve se, da otroci iz trdnih in urejenih družin v šoli nimajo večjih vzgojnih težav. Svojo vzgojno moč bodo šole pokazale tako, da bodo starše le izjemoma in v res kritičnih primerih sredi dopoldneva klicale v šolo. Klicati na pomoč pomeni, da sam ne znam ali ne zmorem rešiti problema. Zato takšno vpletanje staršev učiteljem zmanjšuje ugled in avtoriteto. Drugo področje, kjer šole po nepotrebnem vabijo k sodelovanju starše, je domače delo. Domača naloga naj bo namenjena predvsem ponavljanju in utrjevanju v šoli usvojenega znanja, ne pa nalogam, ki jih otroci ne morejo opraviti sami brez pomoči staršev, npr. pojasnjevanje nalog, obisk knjižnice, uporaba računalnika, zbiranje določenega materiala …

Slovenska šola močno odstopa od drugih držav po tem, da se starši popoldne veliko ukvarjajo s šolo in pomagajo otrokom pri učenju. Treba bo raziskati, zakaj se to dogaja, ne pa z obsojanjem poglabljali razdora med učitelji in starši.