Igralka v Los Angelesu

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Razvedrilo / nedelja, 29. september 2019 / 19:58  

Ana Roza Cimperman je študirala pravo, a v sebi ves čas vedela, da želi postati igralka. Zaradi želje po uspehu v filmski industriji je odšla v Združene države Amerike, kjer se redno ukvarja s filmskimi in drugimi projekti, kot igralka pa sodeluje tudi z losangeleško policijo pri treniranju policistov.

Ana Roza Cimperman zadnjih pet let živi v Los Angelesu, kjer dela kot igralka. Odraščala je v Mednu. Stara je 32 let, v filmih pa igra večinoma mlajše vloge. Lani je v filmu »A door« igrala celo najstnico, kar je bila, kot pravi, precej zanimiva izkušnja, saj je bil igralec, ki je igral njenega očeta, le tri leta starejši od nje.

Pred petimi leti vas je pot peljala v Združene države Am­e­rike. Kako to?

Od nekdaj sem bila zaljubljena v Ameriko in želela živeti v velikem mestu. Ker ljubim film in toplo vreme, je bil Los Angeles najboljša izbira. Zaključila sem tudi šolanje na Stella Adler Academy v Hollywoodu in se seveda odločila ostati v Združenih državah Amerike. Odločitev ni bila težka. Težka so bila leta pred tem, ko sem vedela, da to moram narediti, a nisem imela poguma.

Že v Sloveniji ste se preskusili v vlogi igralke. Kaj ste si najbolj zapomnili??

Bila sem v nekaj reklamah in kratkih filmih. Moj najljubši projekt je bil celovečerni film Jutri. Tedni, ko smo ga snemali, so bili eni najlepših v mojem življenju in vedela sem, da moram iti nekam, kjer imam možnost to početi ves čas. Biti igralka je tisto, kar me je že od nekdaj veselilo, a si žal tega dolgo časa nisem upala priznati. Mislila sem, da so umetniški poklici namenjeni ljudem, ki se s tem ukvarjajo od zgodnjega otroštva, in da sem tako svojo priložnost zamudila.

Torej se doma niste šolali v tej smeri?

Hodila sem na Pravno fakulteto, a študija potem nisem končala. Pri enaindvajsetih letih mi je umrla mama in po tem se mi je študij ustavil. Začela sem se tudi zavedati, da gre življenje kar hitro mimo in da je naš čas omejen.

So bili igralski začetki v Zdr­u­ženih državah Amerike te­žki?

Najtežje mi je bilo vedno zaradi angleščine. Zaradi tujega jezika in naglasa moram na vrsticah delati veliko dlje, če hočem govoriti kot Američanka.

Sodelujete tudi s policijo pri treniranju policistov. Kako je prišlo do tega in kako je to videti v praksi?

V preteklosti sem sodelovala pri FBI-treningih, kjer jih učijo tehnik pogajanja v situacijah s talci. Tam po navadi igraš ugrabitelja. Losangeleška policija pa je pred kratkim uvedla tečaj, ki policiste izobražuje o ravnanju v situacijah, kjer je oseba duševno bolna in v takem stanju, da ni sposobna presojati. Prej so te vloge igrali inštruktorji sami, potem pa se je eden od njih udeležil treninga FBI in videl, da je bolje dobiti profesionalne igralce, saj je delo čustveno izredno naporno, scenarij moraš ponoviti vsaj desetkrat. Preučila sem literaturo in dokumentarne filme, ki so nam jih priporočili, in lahko igram kateregakoli od treh scenarijev. Skoraj vse improviziram, a moj karakter mora izpolnjevati kriterij, da je nevaren sebi ali drugim, ker jim le tako daš podlago za pridržanje.

Kakšno je življenje v Los An­g­elesu?

Večina se jih v Los Angeles preseli v želji po pridobivanju najboljše izobrazbe in izkušnje, da uspejo v svojem poklicu. Igralci sicer delamo manj ur kot drugi, a moramo ves čas biti v pripravljenosti, kar pomeni paziti na svoje zdravje, spočitost, videz ... Če imam avdicijo in me je prejšnji dan na plaži opeklo sonce ali sem spala premalo ur ali se poškodovala pri vadbi, me bo to najverjetneje stalo vloge.

Kako dolgo nameravate os­t­ati čez lužo?

Ne delam dolgotrajnih načrtov za prihodnost. Los Angeles mi je še vedno zelo všeč, tukaj imam tudi dobre prijatelje. Pripravljam se tudi na snemanje nekaj projektov za naslednje leto. Ena je zgodovinska fantazija, kjer bom igrala boginjo, druga pa je humoristična serija, kjer bom nastopala z nekaj stand up komiki. Te dni gledam veliko komedij in delam na komičnih scenah, da jim bom lažje kos. Prvič bom imela tudi vrstice v italijanščini in nemščini. Oba jezika sem se učila več kot deset let, a mi doslej še nista prišla prav pri igri, sedaj pa sem bila morda izbrana prav na podlagi tega.

Vaši cilji?

Rada delam na projektih, ki imajo dober namen, ki ozaveščajo, navdihnejo, ganejo. Všeč so mi tudi vloge, ki od mene zahtevajo nekaj novega. Ko sem na primer v kratkem filmu Escape igrala slikarko, sem se pred tem vsak dan preizkušala v slikanju. Upam, da dobim priložnost igrati nekoga, ki igra kitaro, uporablja znakovni jezik, govori z britanskim naglasom, zna žonglirati in še sto drugih stvari. Mislim, da me igranje privlači ravno zato, ker sem z vsako vlogo lahko druga oseba, kar mi ponuja en majhen vpogled v različna življenja, ki bi jih lahko živela.