Nočne more nekega zapuščenega otroka, 2. del

»No, slučajno sva se z rejnico srečala tudi midva, pa me je ustavila in mi s posmehljivim glasom povedala, da sem izmeček, ki ga nihče ne mara. ''Tista kurba (moja mama) te bo spet vzljubila, ko boš začel služiti in jo bo zamikal tvoj denar!'' je še dodala, preden se je skobacala v avto. Najraje bi jo udaril, pa sem se zadržal …

A točno to se je čez tri leta zgodilo. Preden so me poklicali k vojakom, sem se za nekaj mesecev zaposlil v tovarni s pohištvom. ''Pridi živet k meni, boš imel krajšo pot v službo!'' me je poklicala mama.

Pozabil sem na vsa svarila, na vrat na nos sem stekel k njej. A sem prišel z dežja pod kap. Za spanje na kavču mi je krepko zaračunavala, istočasno sem moral plačevati hrano, čeprav sem doma komaj kdaj jedel. Zaradi njenega tarnanja sem imel še slabo vest, da jo obremenjujem, da se ji vsiljujem. No, res ji ni bilo lahko. Z nekim tretjim moškim je bila noseča, pa jo je ta pustil tisti trenutek, ko je izvedel za otroka. Nekoč, ko le ni nehala ''gobcati'', sem jo vprašal, zakaj ni splavila. Nič mi ni odgovorila. Pa sem kar vrtal in vrtal. Šele ko sem ji očital, da ne ve, koliko otrok je že spravila na svet, me je klofnila. Najin odnos je postal paranoičen. Ves čas sem se bal, kdaj se me bo lotila tudi ponoči, medtem ko bom spal. V stanovanju je bil totalen kaos, vse je bilo zasvinjano, razmetano, sin, ki ga je imela z južnjakom, je bil star skoraj šest let in v največji užitek mu je bilo, če je razbijal vse pred seboj.

Najhujšega me je rešil odhod v vojsko. Bilo je hudo, saj nisem imel niti dinarja za kakšen priboljšek. Potem pa sem v reviji Ognjišče, med ženitovanjskimi oglasi, spoznal Renato, ki je čez pet let postala moja žena.

A do takrat je bila še dolga pot. Vrnil sem se iz vojske, malo podivjan, brez denarja, brez upanja, da bom kdaj zaživel človeka vredno življenje. Spominjam se, da sem potem bival v enem od blokov v Kranju. V sobi, ki sem jo drago plačeval, nas je spalo pet, štirje iz Bosne in jaz. Bili so še večji reveži od mene. A so bili pošteni fantje. Nikoli me ni skrbelo, da mi bo iz potovalke kaj zmanjkalo. Le malo smešno so se oblačili. Eno leto so bile zelo popularne zelene trenirke. Zapeljali smo se v Trst, oni so si kupili strupeno zelene, jaz pa sivo. Nekako so mi šli na roke, da po deseti uri niso navijali svoje muzike. Ta mi je pa res parala živce! Njihov gazda se je zelo grdo obnašal do njih. Ves čas jih je nekaj izsiljeval. Če po pravici povem, sem se raje umaknil, ko se je privalil v tretje nadstropje, kjer smo živeli.

Ko sem bil enkrat rešen JLA, sem na Renato kar malo pozabil. Zdelo se mi je, da me tako in tako ne bo marala: divjega fanta, razcapanega, brez denarja, ki je imel v potovalki le tri spodnje hlače, menjaval pa jih je komaj kdaj.

No, ampak mi kar ni nehala pisati. ''Čas bi že bil, da se spoznava!'' je sitnarila v vsakem pismu. Prosil sem svojega sostanovalca, ali mi posodi avto. ''Kam pa greš?'' ga je zanimalo. Ko mu povem, da v Novo mesto, se je v trenutku spomnil, da ima tudi on tam opravke. Nakar so jih imeli še preostali cimri, tako da smo se v nedeljo zjutraj družno zbasali v avto in se odpeljali preko Višnje Gore do cilja. Danes se še malokdo spomni, kakšno cijazenje je to bilo! O avtocesti ni bilo ne duha ne sluha, prehitevati se ni dalo, tovornjakov, ki so ovirali promet, pa je bilo kot listja in trave. Malo pred ciljem se je kolega spomnil, kaj pa, če bo ušla, ko bo videla, da jih je prišlo kar pet na zmenek. Še mene je zaskrbelo! Sem si zaman kupil nove kavbojke in čevlje?

A me je brez potrebe skrbelo! Renata je bila ne le zelo lepa, ampak tudi pametna punca! Zakaj se je takšna, kot je bila, sploh vtaknila vame? V največjo gorenjsko zgubo, kar jih je bilo?! Odgovor na vprašanje, ki me je glodalo, sem dobil že kmalu: doma je imela tri leta starega sinčka. Ker je živela na vasi, je bila kot nezakonska mamica zaznamovana in opljuvana! Ljudje so ji zamerili tudi, ker niso vedeli, kdo je oče njenemu otroku. Veste, meni je bilo čisto vseeno, da je imela otroka! Že ko sem jo prvič zagledal, ko je stala na avtobusni postaji in mi pomahala, se mi je usedla v srce! ''Ta ali pa nobena!'' sem si rekel, ko sem ji potem podal še roko. Moji kameradi so me domov grede špikali, da sem bil rdeč kot paradižnik, da nisem vedel, kje se me glava drži! Niso se motili, točno tako je bilo!

Če bi bilo po moje, bi se lahko že naslednji dan poročila. Brez težav bi ostal v Novem mestu, si našel drugo službo in se preselil k njej. A ni šlo tako gladko. ''Iz sebe moraš najprej narediti človeka!'' mi je rekla. Čisto nič je nisem razumel. Zdelo se mi je, da sem kar v redu, služil sem denar, pokadil le škatlico cigaret na dan, tudi preklinjal nisem tako kot Bosanci, s katerimi sem se družil.

Pisma, ki mi ga je napisala po najinem prvem srečanju, ne bom nikoli zavrgel. V njem je navedla stvari, ki so ji bile zelo pomembne, in so, po njenem, služile za osnovo vsake trdne zveze. Med drugim je želela, da se z menoj poroči cerkveno. Skoraj me je kap, ko sem tisto pismo prebral! Sam sebi sem se zdel kot kakšen divjak, ki se je v dvajseto stoletje priklatil iz neke pradavnine! ''To ne bo dobro, če te bo baba rihtala, in to še preden zaživita skupaj!'' so me svarili moji Bosanci. Res sem bil v dilemi, kaj naj storim. Cigaretam bi se težko odpovedal, alkoholu veliko lažje. A da bi začel hoditi k maši?! To pa se mi je zdelo praktično nemogoče. Renatino pismo sem s težkim srcem odložil v predal in se v srcu začel od nje kar poslavljati. ''Pusti jo, videla sta se samo enkrat! Najdi si drugo, hitro jo boš pozabil!'' so mi svetovali fantje, ko so se pod večer utrujeni vrnili s celodnevnega šihta.

Poskušal sem jih ubogati, a ni šlo. Šel sem celo na zmenek z nekim dekletom iz Žabnice, a se ni dobro končalo. Ves čas sem jo primerjal z Renato, tako da mi je šla na koncu, ko sva se poslovila, že pošteno na živce, in to čeprav se je videlo, da bi bila vesela še kakšnega zmenka.

Malo pred 27. aprilom so se moji cimri odpravili domov, v Bosno. Vabili so me s seboj, a sem jih zavrnil. Spominjam se, da je čez prvi maj snežilo, bilo je zelo hladno, stanovanje ni bilo ogrevano, tako da sem večji del dneva preždel v postelji. V ponedeljek zjutraj sem se odločil: pospravil sem svoje stvari in sedel na avtobus. Če bi Renata od mene zahtevala, da gol tekam po Novem mestu, pa bi. Brez nje nisem več mogel živeti! Pa hvala Bogu, da sem se tako odločil! Boljše žene od nje ne bi mogel imeti!« (Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 3°

oblačno
vlažnost: 97 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

3/8

torek

0/9

sreda

-4/9

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

OBVESTILA / Milje, 28. januar 2020

Ustvarjalne robotske delavnice

PREDAVANJA / Trzin, 28. januar 2020

Lovci na izvir Belega Nila

PRIREDITVE / Jesenice, Hrušica, Slovenski Javornik, 28. januar 2020

Za otroke

PREDAVANJA / Naklo, 28. januar 2020

S kolesom iz Amsterdama v Kransterdam

GLEDALIŠČE / Kamnik, 29. januar 2020

Verine zvezdice

PREDAVANJA / Kokrica, 29. januar 2020

Ptičji svet Kokrice in okolice

PRIREDITVE / Jesenice, Hrušica, Slovenski Javornik, 29. januar 2020

Za otroke

RAZSTAVE / Škofja Loka, 29. januar 2020

Zajtrk na jutranjem vlaku II.

 

 
 

 

 
 
 

Naborništvo ni potrebno / 21:51, 27. januar

Se strinjam g. Deželan. Včasih je kot fant odšel služit vojsko, vrnil pa se je kot mož.

Kam s komunalnim blatom / 20:41, 27. januar

To morate pa vprašati ministrico, ki je odgnala Madžare od sofinanciranja 2TDK. Madžarska je odšla z denarjem in poslom v Trst, nam pa je pustila komunalno blato.

Premier Šarec odstopil / 12:44, 27. januar

AntiJanša koalicija je mrtva. Živela nova AntiJanša koalicija.

Naborništvo ni potrebno / 21:40, 26. januar

Gospod pravi da nimamo financ. Seveda jih imamo, samo u taprav radlc ga je treba speljat. Malo naj se pozanima, koliko miljonov gre za razne...

Iz Prage v Bitnje / 11:35, 26. januar

Končno smo slišali resnico o drugi Švici.

Skupna predvsem inšpektorat in redarstvo / 10:28, 26. januar

V Kr. Gori do Planice se kar lepo vzpostavlja red, morostarji so parkirali vsepovsod, na polju, na gozdnih poteh, na privat parcelah itd.. Kot da je vse en parking !

Skupna predvsem inšpektorat in redarstvo / 22:38, 25. januar

Na Bledu bi lahko rekel, da je to daleč od njihovega namena. To so preprosto rečeno inkasanti ! Na radiu slišim : merijo na vrhu Betina proti Lescam, pa če ne tam, pa na Rečic...